Komentar / Kam leti?

Janko Lorenci

10. 11. 2023  |  Mladina 45  |  Kolumna

Časi so težavni, težavno je vladati, težavna je tudi koalicija. Ena večjih težav pa je Robert Golob. Kot premier je razočaral. Pred volitvami je budil velika pričakovanja, zdaj je od njih ostalo malo ali nič.

Nič ni ostalo niti od množice napovedanih reform. Podobno je z vlado: najprej majhna vojska ministrov, zdaj bi premier resorje drastično skrčil. Poplave tega kozolca ne upravičujejo, v obeh primerih gre predvsem za nestrateško razmišljanje in delovanje, čeprav je Golob pred volitvami veljal za prototip velikega menedžerja. Odsotnost strateškosti za sabo nujno potegne šibko operativnost ali operativnost v prazno.

Razočaranje je tudi način vodenja stranke in vlade. Izključitev Paškove in odstavitev Bobnarjeve imata skupni imenovalec – discipliniranje oziroma podrejanje stranke in policije. To je vodenje z avtoritarnostjo, ne z avtoriteto. Problematično je tudi vodenje koalicije: najprej se je Golob nekako odrekel vlogi koordinatorja ministrov, zdaj njih in koalicijski partnerki pogosto postavlja pred dejstva. Prejšnji razpuščenosti vlade se tako pridružujejo zaostrena koalicijska trenja.

Zatika se tudi pri odpravljanju posledic poplav. Javno zdravstvo se še naprej osipa, v šolstvu vre. Socialni dialog je prekinjen, inflacija ostaja visoka, SDS je v anketah prehitela Svobodo. Itd.

Ozračje ni moreče in histerično kot pod Janšo, oblast ne tako agresivna ali polkriminalna. Vendar ni ne sistemskih izboljšav ne obljubljene operativnosti in učinkovitosti, vse ostaja bolj ali manj po starem, vlada pa se zapleta v samozakrivljene težave in afere, nekatere povezane z Golobom osebno. Vladati na pogorišču po Janši, v že dolgo stagnantni Sloveniji in sredi sveta v geopolitičnem kaosu ni lahko, toda Golob se vse bolj kaže kot še en novi obraz, ki ima v parlamentu množico poslancev, a ne ve, kaj bi s to politično močjo. Začetno navdušenje nad premierom se zato neizbežno sprevrača v svoje nasprotje.

V kar hudi godlji smo; ekonomske in socialne razmere so napete, napovedane reforme opuščene, lobiji stegujejo lovke, podnebna kriza pritiska … vlada, zaposlena sama s sabo, pa naglo izgublja avtoriteto in zaupanje. Goloba mnogi mediji že odpisujejo. Premier krizo zaupanja očitno zaznava in zato znova poudarjeno, vendar prozorno in v prazno igra na karto antijanšizma. Res je tudi osebno zaslužen, da je Janša zgrmel z oblasti, a zdaj vlada tako, da ga rehabilitira.

Da, Golob je problem, toda še bistveno večji problem je morebitna Janševa vrnitev. Kaj je v taki zagati v interesu večine? Janša je nespremenljiva grožnja, a kaj bo z Golobom?

Mogoči razpleti se zdijo slabi, vendar ne enako slabi.

Prva možnost: Golob ostane na oblasti do konca mandata in dela po starem. Javna podpora se zmanjšuje, civilna družba mu dokončno obrne hrbet, koalicija se lomi, poslanska skupina Svobode se morda razkolje, Janševe in Logarjeve delnice rastejo, Slovenija se pred volitvami znajde v slabem položaju in v strahu pred Janšo se spet išče nov obraz, nov nepopisan list, verjetno novo razočaranje.

Druga možnost: Golob odstopi ali ga odstopi lastna stranka in preostanek koalicije.

Tretja možnost: Golob se spremeni, izboljša delovanje vlade, ustavi pogrezanje v umiranje na obroke in morda dobi še en mandat.

Katera možnost je najmanj slaba, katera najbolj realna?

Odstopil Golob zlepa ne bo. Ostane torej na oblasti, vendar se ne spremeni in voz se pogreza naprej vse do negotovih volitev. To je najslabši in tudi kar realen razplet.

Najboljša, čeprav zelo negotova se zdi tretja možnost: Golob se korigira in začne ustrezneje voditi vlado. Za tak razplet govori marsikaj. Od zunaj Goloba ni mogoče odstaviti, takih vsemogočnih stricev iz ozadja ni. Kakega prepričljivo boljšega premiera ni na vidiku ali dosegu. Goloba tudi ni ena sama negativnost in gotovo mu ni vseeno, kako bo končal. Na volitvah ga lahko nasledi Janša (katastrofa!) ali še slabši novi obraz. Tudi boljšo koalicijo, kot je sedanja, bo težko sestaviti. Nič tudi še ni dokončno zavoženo, do izteka mandata je še nekaj časa, vendar naglo kopni.

Vse to govori za nadaljnji obstoj Golobove koalicije. Pod pogojem, da se Golob pošteno korigira. Za to pa je potrebno vsaj troje.

Najprej: Golob (si) mora priznati, da ga je grdo lomil in da ga tako nadaljevanje vodi v beden, klavrn konec. Kako naj se spremeni? Tako, da opusti lahkotne napovedi in ugajaštvo, v stranki in koaliciji ne komandira in meče ljudi čez ramo, ampak išče konsenz, se znebi utvar o lastni veličini in se odpre kritičnim glasovom, se obda s sposobnimi, dobronamernimi ljudmi namesto zarotniškega kroga, ki ga pooseblja Vesna Vuković. Dovoli svojemu intelektu, da ga vodi bolj kot ego, in se zave, da so padci v politiki globlji, kot so vzponi visoki. Osnovo in zavezo za splošno politično smer in nekatere konkretne cilje pa že ima v koalicijski pogodbi.

Premierove »katarze« ne bo brez notranjega in zunanjega pritiska. Pri zunanjih vplivih mislimo predvsem na civilno družbo, sindikate in medije. Slednji postajajo do Goloba trdi, pri čemer je zgolj sipanje ognja in žvepla na sivečo premierovo glavo prej kontraproduktivno kot učinkovito. Za vse ni kriv, za kaj je tudi zaslužen. In notranji pritisk? V koaliciji so za boljše vodenje vlade živo zainteresirani vsi poslanci, tudi Svobodini, saj bodo sicer po volitvah ostali na cesti. Položaj Levice in SD je močnejši, kot se zdi, saj sta za Goloba čedalje bolj nepogrešljivi: NSi ne more vzeti v koalicijo, še manj pa skleniti pakta s SDS.

Če v doglednem času sprememb pri Golobu in vladi ne bo, se bomo, bog pomagaj, spet začeli ozirati za novim obrazom. In si želeti, da bi Slovenija nekako le dobila stabilno, močno in res levosredinsko stranko, nasprotje SDS ne samo glede demokratičnosti, ampak tudi socialnosti in razvojne potence.