Komentar / Začenja se bitka za politično preživetje koalicije

dr. Bogomir Kovač

3. 11. 2023  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Kriza Golobove vlade, njenega vodenja in delovanja, postaja vse bolj akutna politična kriza države. Ni niti nepričakovana in tudi ni posebej presenetljiva. Odraža dolgoletne politične trende in vedno večjo nesposobnost naših političnih elit, njenih novih in starih obrazov. Slovenija tu niti ne izstopa iz povprečja drugih članic EU. Sedanji problem niti ni toliko vladajoča koalicija kot menedžerska sposobnost vlade in znotraj nje njeno vodenje. Nesposobnost obvladovanja želenih dolgoročnih razvojnih sprememb in ekonomske cikličnosti, od inflacije do proračunskih zagat, je evidentna. Zapleti z menjavami ministrov, napovedano radikalno reorganizacijo vlade in političnimi aferami niso obetavni. Golob je s svojim dosedanjim pristopom in predlaganimi rešitvami politično truplo, preživetje koalicije vse bolj tvegano. Toda morebitna vrnitev Janševe politične falange je za Slovenijo že trikrat preverjena politično-ekonomska katastrofa. In zato reševanje Goloba spominja na epopejo vojaka Ryana. Toda tako pač je na festivalih janšističnih filmov.

Politično-ekonomska analiza stanja v državi ni težavna. Ekonomske razmere se slabšajo, politična tveganja naraščajo. Slovenija bi v teh okoliščinah potrebovala politično stabilnost, ekonomski razvojni konsenz, operativno in učinkovito vlado. Vse to so pričakovali tudi volivci spomladi leta 2022, siti Janševe politične kloake, ko so dali ad hoc Gibanju Svoboda in Golobu zgodovinsko politično podporo. Toda že prvi koraki nove oblasti niso bili obetavni. Koalicijska pogodba, polna praznega besedičenja, Golobova nerazumljiva širitev vlade brez kadrov, veliko obljub z nejasnimi prvimi ukrepi, skratka, množica politikov brez javnih politik … Vladna administracija se je izgubljala v lastni organizacijski zmedi, zgodb želenih reform ni več, vrh zapletov je sedaj tudi krizni menedžment poplavne sanacije. Svoboda se je iz gibanja spremenila v avtokratsko vodeno stranko, izhodiščna vladna politična nezrelost je prerasla v ekonomsko neučinkovitost. Politični konsenz je zapravljen, razvojne ekonomske rešitve pozabljene. Začenja se bitka za politično preživetje koalicije, vlade in Goloba.

V okviru širših političnih koordinat in trendov slovenskega političnega trga nič novega. Povprečni mandat slovenskih vlad po letu 2011 ne presega dveh let, predčasne volitve in menjave oblasti pa so redna praksa. Toda tako je tudi drugod. Vrli Britanci so leta 2022 zamenjali tri ministrske predsednike, vlade v Belgiji, Finski in Italiji v obdobju 1945– 2022 živijo povprečno manj kot leto, v 22 članicah EU dve leti. Demokracija je očitno povsod krhka reč, politične elite pa polne narcisoidnih in pokvarljivih po(dpo)vprečnežev. Zato sta legitimnost vlad in javno zaupanje v politiko tako šibka, neučinkovitost pa katastrofalna. Povednih analiz ne manjka. McCinseyjeva študija o vladni produktivnosti (2017) govori, kako znotraj ekonomskih ciklov in fiskalnih omejitev z manj doseči več. Vlada 3.0 naj bi z dobrimi ekonomskimi politikami in menedžerskimi veščinami našla pot k večji kakovosti javnih servisov, socialni vzdržnosti in trajnostnemu razvoju. Dvesto primerov dobrih svetovnih praks je vodilo, 35.000 milijard izgubljenih priložnosti, tretjina svetovnega BDP, pa svarilo. Podobno OECD v svoji letni analizi zaupanja (Trust Survey 2023) poudarja pomen političnega sodelovanja in socialne kohezije, zaupanje temelji na odprtosti, integriteti in pravičnosti. Politika je v realnem svetu umetnost možnega, za zmožne, kakopak.

Golob in Svoboda, manj vladna koalicija, vidi rešitev v radikalni reorganizaciji vlade, kar je star in običajen menedžerski trik v kriznih razmerah. Krčenje (učeno »downsizing«) vladnih ministrstev z 20 na največ 12 naj bi vlado naredilo vitko, bolj povezljivo in obvladljivo, cenejšo in učinkovitejšo. Pustimo ob strani stare neumnosti istih akterjev ob širitvi vladne administracije junija lani.

Predpostavimo, da je trenutek pravi in odločitev racionalna. Žal je Golobovo novo menedžersko razsvetljenje spet problematično, v košarkarskem žargonu – »napaka tiči v korakih«. Pomagajmo si z menedžersko legendo 20. stoletja – Jackom Welchem in slovito reorganizacijo General Electric (GE), da bo vse dovolj prijazno in razumljivo.

Sloviti poslovni zasuk GE je kombinacija ukrepov na treh ravneh, ekonomski, politični in kulturni. To je bil tudi običajni vrstni red klasičnih reorganizacij, ki ga je Welch radikalno obrnil. Poslovna in organizacijska kultura igra tu kontekstualno vlogo zasuka. Sledi politični konsenz iskanja zaveznikov, najbolje s participativno držo. Šele potem pridejo organizacijske spremembe in poslovna racionalizacija, s ključnimi kadri, drugačnim vodenjem po modelu 4E (energija, energičnost, empatija, eksekucija). Navdihujoča in vključujoča kultura sprememb in ne strahovlada ter izključevanje, iskanje konsenza pred hitrim ukrepanjem, reinženiring vitkejših procesov s poenostavljenjem organizacije in menedžmenta, uporaba metod kakovosti za stalen napredek (Six Sigma …). Toda vse to ima končni cilj – zadovoljstvo deležnikov, poslovnih partnerjev in kupcev za GE, v Sloveniji pa državne administracije, koalicije in volivcev. To so vedeli Jack Welch, pa tudi Lee Iacocca, Steve Jobs in mnogi drugi, Golob očitno še ne. Zaupanje je ključ menedžmenta organizacijskih sprememb, pravi njegov oče prof. Mintzberg. Kdor tega ne razume, je mrtev v biznisu in politiki.

Velikost vlade ni odločujoč dejavnik za njeno učinkovitost. Menedžiranje s cilji (MBO), s katerim opletajo, je mogoče doseči na tisoče načinov. Toda pri strateškem vodenju je pomembna pot in v politiki začetni koraki. V igri permisivnega avtokrata in direktivnega demokrata je tanka črta. Janša in tudi Golob imata skupno izhodišče, ustvarila ju je poulična levica. Prvega ni znala in hotela ustaviti, drugega ji morda še uspe spremeniti. Up, ki zdaj še ni brezup.