Komentar / Kako ubiješ idejo?

Heni Erceg

3. 11. 2023  |  Mladina 44  |  Hrvaška

Tako je bilo pred 30 leti in še danes ni nič drugače. V vsaki razpravi, v vsaki polemiki, v kateri beseda nanese na zločine hrvaške vojske nad srbskimi civilisti med vojno v devetdesetih letih, je treba takoj dodati, kot bi uporabili dežurno mantro: seveda se ve, kdo je začel, kdo je bil napadalec, to sta bila srbski režim in prosrbska JLA. Hočem reči, da je bilo od nekdaj priročno – in je še vedno – izbrati stran, stran domovine, pa čeprav so bili njeni voditelji in njihovi izvršitelji na terenu odgovorni za vojne zločine nad srbskim prebivalstvom in navsezadnje za množični pregon teh ljudi. A kakopak so bili za to krivi sami. Tudi propagandna vojna je naredila svoje in nič drugače ni v vojnah, ki pravkar potekajo. Ko sem bila vojna poročevalka v Dubrovniku, sem menda »dobro vedela«, da mesto ne gori zaradi srbskih granat, ampak ker so Dubrovničani sami zažigali avtomobilske pnevmatike, plamene, ki so jih požirali, pa smo nato snemali in »lažne« posnetke pošiljali v svet. Težko je bilo ostati neodvisen v zapeljivi propagandni vojni med Hrvaško in Srbijo, status žrtve je nenavadno privlačen in tu ni prostora za razum, kaj šele za sočutje ob trpljenju na drugi, sovražnikovi strani. Temu so nasedli številni intelektualci z območja nekdanje Jugoslavije.

Ko se je srbska vojaška golazen leta 1994 spravila na sarajevsko tržnico Markale, so strahotne posnetke smrti, krvi, trupel na srbski televiziji razglasili za posledice napada Armade BiH na lastne državljane, s katerim naj bi v svetu zbudili sočutje. Tej morbidnosti je nasedel tudi hvaljeni srbski pisec Svetislav Basara in je to trditev navedel v enem od svojih tedaj objavljenih besedil. Bi morali upoštevati, da ga je pozneje srečala pamet in se Sarajevčanom opravičuje, kadarkoli le dobi priložnost? Ne vem, mogoče … Takšna vrsta odpuščanja mi ne gre prav dobro od rok.

V glavnem, tudi krvavi napad na bolnišnico v Gazi, ki ga je izpeljala izraelska vojska in v katerem je umrlo skoraj 500 civilistov, večinoma otrok in žensk, je izraelska propagandna mašinerija razglasila za delo Hamasa, ki naj bi bil želel doseči, da bi napad pripisali Izraelu. Pri takšnem razvrščanju žrtve seveda postanejo nepomembne, zgolj številke v nemoralnem političnem kvizu, naslovljenem Kdo je začel?. In če si že drznete – k temu je sicer nagnjenih res malo opazovalcev vojne med Izraelom in Palestino – reči, da Izrael pod vodstvom okrutnega desničarja brez milosti pobija palestinske civiliste, ste dolžni takoj dodati, da so teroristi, člani Hamasa, prvi izpeljali krvavi pohod na glasbeni festival in ugrabitev izraelskih mladeničev in deklet.

No, ko govorimo o brezgrešnosti Izraela v več desetletjih teptanja Palestincev, zdi se, da niti pripomba, da je Hamas resda teroristična organizacija, vendar nastala v strahotnih razmerah odraščanja celotnih generacij v getih pod izraelsko zasedbo – ni dovolj. Zaradi obsodbe izraelskega uničevanja Gaze, med katerim so v kratkem času pobili 7000 civilistov, med njimi veliko otrok, boste doživeli črtanje iz javnega življenja ali mrcvarjenje tako imenovanih raziskovalnih novinarjev in neizbežno maščevanje, pa čeprav ste vso odraslo dobo preživeli tako, da ste branili ravno manjšine, posebej še srbsko in judovsko, pa četudi se leta in leta zavzemate prav za vrednote antifašizma, za označitev krajev, kjer so v času ustaške NDH umirali Judje, za ohranjanje spomina na pogrome judovskega prebivalstva in deportacije Judov v taborišče smrti Jasenovac.

Nekaj takega je doživel ugleden človek in intelektualec Zoran Pusić, ustanovitelj Antifašistične lige Hrvaške, v katero so vključena številna združenja, med drugim tudi Judovska občina Zagreb. Objavil je članek, nekakšen antifašistični proglas, v katerem je obsodil neizprosno bombardiranje Gaze, ki ga izvajajo izraelske vojaške sile, opozoril na strahotno trpljenje palestinskih civilistov, nagnetenih na tem malem prostoru brez hrane, elektrike, vode … Zavzel se je za prekinitev vojaških spopadov, pri tem pa se je skliceval na besede poslanca kneseta Oferja Kasifa: »Pri svojem delovanju ne postanimo zlo, ki ga obsojamo.« Seveda ni pozabil niti na tisto ključno mantro o tem, kdo je tokrat začel in prvi zagrešil zločin – torej Hamas. Nemudoma je sledil odziv še dovčerajšnjih sodelavcev in prijateljev. Judovska občina in Šoa akademija sta odločno zahtevali izpis iz članstva v Antifašistični ligi Hrvaške.

Zlahka torej postaneš sovražnik žrtve izpred 80 let, mislim na državo Izrael, ki se je prelevila v nasilneža, eden od njenih pomembnih ministrov v radikalno desni vladi pa je leta 2017 predlagal prav posebno rešitev palestinskega vprašanja. Rekel je, da bodo morali Palestinci doumeti, da imajo na izbiro le troje: »živeti brez pravic pod izraelsko oblastjo, se izseliti ali biti ubiti«. Vse to doživljajo, sama zamisel pa ni izvirna, uporabljena je bila že za rešitev srbskega vprašanja na Hrvaškem; minister za izobraževanje v vladi ustaške NDH je namreč predlagal: »Tretjino prekrstiti, tretjino izgnati, tretjino pobiti!« Dokončno je bila udejanjena leta 1995 z izgonom tako rekoč celotnega srbskega prebivalstva iz Hrvaške. Odziv Judovske občine je, žal, tipičen in regresiven, kot psihološka ugotovitev, da žrtev pogosto tudi sama postane nasilnež, ali z besedami izraelskega književnika Amosa Oza: »Hamasovo sovraštvo do Izraela se je porodilo iz obupa in frustracij številnih Palestincev, Hamas pa ni samo teroristična organizacija, ampak tudi ideja, ki je ni mogoče poraziti s silo, treba je ponuditi boljšo, sprejemljivejšo idejo.« Kakšno idejo ponuja Izrael ob pomoči zahodnih sil, z grozo opazujemo sleherni dan.