N'toko

10. 11. 2023  |  Mladina 45  |  Žive meje

Komentar / Prekletstvo instantne stranke

Nobena nova stranka še ni zbudila toliko pričakovanj in upanja na spremembe in ni bila hkrati tako polna old boysov, ki se jim vsaka misel na spremembe gabi – z Golobom samim vred

Dobro leto po nastopu nove vlade se uresničujejo vse zle slutnje, ki smo jih imeli o Gibanju Svoboda. Kot vse instantne stranke pred njo se je tudi ta hitro izkazala za kadrovsko, vsebinsko in idejno votlo organizacijo. In kot taka je postala priročno vozilo za interese starih sistemskih igralcev – od old boysov iz gospodarstva, kulturne buržoazije, zdravstvenih mešetarjev do jastrebov iz varnostnih in obrambnih resorjev. Ambiciozne reformne agende, s katerimi se je stranka kitila ob prihodu na oblast, se z vsakim dnem vsem na očeh umikajo starim politikam sil kontinuitete. Trki različnih interesov in razočaranja pa kakopak načenjajo tudi odnose znotraj stranke, zaradi česar te dni spremljamo medijske telenovele razžaljenih članov Svobode.

Instantna stranka, ki nastane nekaj tednov pred volitvami, je morda lahko dobra medijska zgodba. Novi obraz nekaj časa govori prave stvari, se slika s pravimi ljudmi in se uspešno ponuja kot odgovor na Janšo. Spraviti skupaj kampanjski projekt je še najmanj zahteven del poti – nekaj dobrih TV-soočenj in pozitivnih javnomnenjskih anket v ključnih dneh pred volitvami lahko iz marsikoga naredi zvezdo. In ker gre za čisto nove obraze domnevno brez politične prtljage, jim novinarji nimajo česa očitati. A da bi lahko bile nove stranke kaj več kot medijski projekt, morajo napolniti kandidatne vrste in poiskati funkcionarje. Tu pa se zaplete.

Ker nimajo veliko lastnih kadrov s skupno zgodovino, morajo na hitro poiskati dovolj prepoznavnih in hkrati karierno ambicioznih ljudi, da zapolnijo kandidatne liste – te najdejo v gospodarstvu, v nevladnem sektorju in v medijih … za okras je dobro dodati še kakega upokojenega športnika ali TV-osebnost. Da se vsi ti novinci odločijo za vstop v politiko, se morajo počutiti blazno pomembne – vsi jim pihajo na dušo in pred očmi imajo verjetno cel kup ambicij. Na drugi strani pa mora stranka najti tudi prekaljene ministre in sekretarje, direktorje in funkcionarje … Tu je največkrat prisiljena ribariti iz bazena starih strank, saj sama ne premore dovolj usposobljenih in omreženih voditeljskih kadrov, brez katerih pač ni mogoče manevrirati po državnem aparatu. Tako postane stranka zmes starih in novih karieristov.

Prav nič drugače ni s Svobodo, ki je prestreljena z ministri in sekretarji iz prejšnjih vlad. Ti ljudje prihajajo v vlado z lastnimi projekti in poslovnimi povezavami, ki imajo bolj malo opraviti z vsebino volilnih kampanj. In ker so drugače od novopečenih kolegov dobro povezani, se v stranki hitro začne čutiti njihov vpliv. Posamezniki, ki niso imeli zveze z volilno zmago, kar naenkrat diktirajo agendo vsem drugim, jim vsiljujejo zakone ali blokirajo reforme. Proračune in pogajalska izhodišča za zaprtimi vrati pišejo vse ožje skupine ljudi. Med vsemi oportunisti, ki so poskakali v Svobodo z različnimi osebnimi načrti, se tako s časom utrjuje zavedanje, da jih bo le malo zares uresničilo načrtovano in da so precej manj pomembni, kot se jim je zdelo, ko so prvič videli svoje ime na tablicah v različnih sobanah. Posli potekajo nad njihovimi glavami, kot da ne bi obstajali. Nikogar ne zanimajo njihove zamisli, ambicije ali načela. Okoli sebe začutijo čeljusti velikih interesnih silnic, ki neusmiljeno pritiskajo. Morajo se jim pustiti pogoltniti ali pa izpljuniti.

Ne smemo se torej čuditi, da je danes Robert Golob v sporu s polovico svoje stranke, da razrešuje ministre in obračunava z vsemi po vrsti, tudi s predsednico državnega zbora. Na isti način je pred njim drug predsednik instantne stranke, Miro Cerar, obračunal s predsednikom parlamenta Milanom Brglezom. Ne more biti drugače. Golob verjetno ve, da je za njegovo politično preživetje bistveno pomembneje obdržati mir z varnostnimi, gospodarskimi in drugimi sistemskimi veljaki kot pa s posameznimi karieristi znotraj svoje stranke. Noče imeti za vratom jeznega vodstva policije, zdravniških lobijev, direktorjev ali bankirjev. Zato se verjetno počuti mirnega ob ministrski in sekretarski ekipi dobro povezanih ljudi, ki imajo svoja področja »pod nadzorom«. Na drugi strani vidi številne kolege iz stranke kot zdraharje, ki od njega ves čas kaj hočejo. Kdo pa mislijo, da so? Ali res verjamejo, da bodo z drezanjem v omrežja, ki so se desetletja vzpostavljala znotraj državnih sistemov, dosegli kaj drugega kot politični samomor? Ne, Golob si ne more privoščiti toliko odprtih front, kot si jih s trdno volilno bazo, medijskim imperijem in disciplinirano ekipo kadrov lahko Janša. Zato mu ne preostane drugega kot odpirati fronte znotraj stranke.

Ti obračuni med strankarskimi kolegi so za medije prvovrstna poslastica, saj se ljudje radi naslajamo ob medčloveških dramah elit. Zgodbe užaljenih politikov, ki so pripravljeni pljuvati drug po drugem, se zato rade znajdejo na prvih straneh. Prikazane so nam kot stvar globokih osebnih zamer in razočaranj, poraženci, ki pridejo na dan s svojimi pričevanji, pa za nekaj trenutkov dobijo svetniški sij in so obravnavani kot borci za demokracijo in svobodo govora. A takšna personalizacija strankarskih sporov nas kvečjemu oddaljuje od resnične slike. Dejstvo je, da znotraj struktur moči vedno potekajo boji za vrtičke – in da so lepše parcele večinoma že razdeljene, njihovi lastniki pa neradi vidijo, če kdo vstopa na njihov teren. Karierne poti so za poslance tako dejansko precej omejene in le majhen delež se jih bo prikomolčil s položaja poklicnega volilnega stroja v vrste dejanskih odločevalcev – tistih, ki usmerjajo denarne tokove velikih javno-zasebnih partnerstev, ki vstopajo v odbore državnih firm ali zasedejo direktorska mesta v uglednih institucijah … To pa seveda ne pomeni, da tisti ambicioznejši ne bodo poskušali. In potem z vikom in krikom zapuščali stranko.

A verjetno prav nobena instantna stranka do zdaj ni imela tako eksplozivne situacije, kot jo ima danes Gibanje Svoboda. Nobena nova stranka ni s svojo prezentacijo zbudila toliko pričakovanj in upanja na spremembe in bila hkrati tako polna old boysov, ki se jim vsaka misel na spremembe gabi – z Golobom samim vred (med kampanjo smo se zelo trudili pozabiti, da je bil nekdanji direktor družbe Gen-I tudi državni sekretar v eni izmed vlad stranke LDS in kasneje podpredsednik Jankovićeve Pozitivne Slovenije). Nobena instantna stranka do zdaj ni obljubljala toliko velikih sistemskih reform in bila hkrati tako odvisna od dobre volje sistemskih akterjev. Zato bodo tudi konflikti v Svobodi in njen neizogibni padec z oblasti toliko bolj klavrni.