Komentar / Temne lise kontinuitete

Janko Lorenci

17. 11. 2023  |  Mladina 46  |  Kolumna

Zoran Janković je bil svojčas kandidat za novi premierski obraz. Premier po neumnem ni postal, čeprav so volivci zanj in njegovo Pozitivno Slovenijo množično glasovali, pač zato, ker je veljal za veliko menedžersko ime in branik pred zmago Janeza Janše. Kakšen premier bi bil, ne vemo, ljubljanski župan pa je že majhno večnost in v tej funkciji star, dobro znan obraz.

Prav po sposobnosti za dolgotrajno politično življenje – za kontinuiteto vladanja – se dramatično loči od običajnih kratkoživih novih obrazov. Na nacionalni ravni politične kontinuitete obupno primanjkuje. To ima vrsto negativnih posledic. Nenehno menjavanje skrajneža Janše in vedno novih novih obrazov onemogoča ali deformira dolgoročne projekte, vsaki menjavi sledijo kadrovske čistke in nastavitve »naših«. To najhuje in trajno maliči državno administracijo, brez katere ni mogoče dobro vladati. Oblastne rošade lahko, kot priča zadnji Janšev mandat, ogrozijo celo avtonomijo sodstva, medijev, davkarije, policije … demokracijo, skratka. Slovenija je kot ladjica, na kateri se krmarji tako pogosto menjavajo, da je v osnovi brez krmarja in izgubljeno tava po morju, prepuščena vetrovom ali brezvetrju.

Janković kontinuiteto ima. Do nje se je dokopal z ambicioznostjo, vztrajnostjo, velikopoteznostjo, tudi z obdajanjem z bolj ali manj sposobnimi ljudmi. Najprej je dvignil Mercator, nato pa s tem slovesom postal župan prestolnice, sestavil trdno mestno stranko in spodobno upravo, napravil razvojni načrt in ga tudi uresničeval. Tako dokazano učinkovit se je trajno zasidral na oblasti. Seveda pa je mesto laže upravljati kot državo.

Njegovo županovanje ni enoznačno. Jankovičevska kontinuiteta ima dobre in slabe plati. Dobre – Ljubljana je pod prejšnjimi bledimi župani spala in stagnirala, Janković pa ji je dal nov zagon. Pod črto se mesto razvija hitreje kot Slovenija. Za to je poleg župana seveda zaslužen tudi status metropole in njen kadrovski, investicijski, turistični srk.

Temne plati so povezane z županovim miselno-nazorskim profilom. Če ga hvalevredna učinkovitost od novih obrazov loči, ga ta profil z njimi povezuje. Zato se nekatere slabosti ponavljajo na ljubljanski in na nacionalni ravni. Gre zlasti za šibko občutljivost za skupno dobro in interese večine. Kot smo že zapisali: Janković spada v tip županov, za katere je županovanje predvsem upravljanje in trgovanje z zemljišči, infrastrukturo, koncesijami, sodelovanje javnega in zasebnega sektorja. To miselnost lepo ponazarja županova izjava, da bo novi Rog zvišal vrednost okoliških nepremičnin. Menedžerska pamet ima očitno svoje omejitve. Dobro lahko deluje na podjetniški ravni, v javni sferi pa le, če jo lastnik te pameti preseže. To pa je redkost.

V ljubljanskem primeru se taka ekonomistična miselnost, ki vse meri skozi denar, izraža zlasti pri ravnanju s prostorom. To se je v Sloveniji iz nekdanjega urbanističnega in krajinskega načrtovanja, ki je pazilo tudi na policentrizem, spridilo v stihijskost in biznis. Zato, pravi arhitekt Matevž Granda, se mesta razvijajo, kakor se komu zdi, podeželje pa se pozidava razpršeno. To uničuje in grša naravo, spodbuja osebni avtomobilski promet in zastoje, omogoča gentrifikacijo mestnih središč.

Janković je podedoval zaspano, a v marsičem pametno in socialno urejeno mesto z velikimi javnimi površinami in vsestransko opremljenimi soseskami. Toda temeljito se je lotil le mestnega središča, ga uredil in polepšal, v njem pa sprožil gentrifikacijo, proces, ki postopno izriva navadne ljudi in jih zamenjuje s petičneži, poslovneži, nepremičninskimi špekulanti. V Ljubljani je gentrifikacija manj izrazita, ker ima veliko ljudi lastniška stanovanja in jih ni mogoče izriniti z visokimi najemninami, a napreduje.

Dostopnih najemnih stanovanj pa obupno primanjkuje (mesto jih gradi le za vzorec), mnogi se zato selijo v okolico Ljubljane, a v njej delajo in se vanjo vsak dan vozijo, zato nastaja huda prometna gneča. Prizadeti so zlasti mladi, med njimi tudi študenti, ki se, kot pravi Miloš Kosec, skupaj s fakultetami umikajo na mestno obrobje. Starejši se v lepem, a po svoje sterilnem središču, kjer se trgovinice, drobne storitvene delavnice, pa tudi prostori a la stari Rog nenehno krčijo, ne počutijo prav doma.

Skratka, središče postaja svojevrsten geto, izložbeno okno, vedno bolj namenjeno predvsem premožnežem in množicam turistov, ki res prinašajo denar, a lahko, na primer v epidemiji, čez noč usahnejo. Drugi deli mesta so deležni bistveno manj pozornosti; razvijajo se stihijsko, javne površine se marsikje krčijo, stari skupni problemi – pomanjkanje stanovanj, promet, slab zrak – pa se v glavnem vlečejo naprej.

Ljubljana ubira zgrešeno, milo rečeno podoptimalno pot, saj se ne razvija po meri velike večine svojih prebivalcev. In mesta so zaradi njih. Tako se razvija tudi Slovenija, tako je drugje v Evropi. Povsod prevladuje ozka ekonomistična, neoliberalna miselnost. A tudi znotraj tega splošnega modela bi bilo mogoče Ljubljano graditi drugače. Avstrija spada v splošni vzorec, Dunaj pa je do svojega prebivalstva bistveno prijaznejši kot Ljubljana do svojega. Že če bi se naš župan skupaj z državo od samega začetka županovanja resno lotil gradnje dostopnih najemniških stanovanj, bi bila Ljubljana danes drugačno mesto, bistveno bolj mesto po meri svojih prebivalcev, lepa za vse. Žal je županova miselnost bliže Jožetu Anderliču, že obsojenemu goljufivemu graditelju stanovanj za izbrance, ki govori, da je »narod brez elit amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako«. Kreatura se seveda ima za elito. A take »elite« so slabše od ljudstva.