Komentar / Širitev EU?

dr. Bogomir Kovač

17. 11. 2023  |  Mladina 46  |  Ekonomija

Evropska komisija je v začetku novembra 2023 pompozno napovedala nov širitveni projekt EU, ki ga bo okvirno sprejel evropski svet sredi decembra. Postopna širitev EU velja v njeni zgodovini za politično-ekonomsko uspešnico, še posebej po razpadu socialističnih držav na vzhodu Evrope. Nov širitveni paket naj bi pomaknil meje EU na vzhodu, zapolnil stare vrzeli na Balkanu in odprl nove poti v Zakavkazju. Prinesel naj bi nekakšno končno zaokrožitev EU, »naravni horizont« njene politične geografije. Predsednica von der Leynova ga razume kot krovni projekt svoje »geostrateške komisije«. EU s širitvijo ponuja nekakšno splošno zdravilo za nakopičene probleme prihodnjih članic, hkrati pa poglablja svoje. Širitveni paket naj bi prinesel odrešujočo revitalizacijo EU, toda ogrozi lahko tudi njen obstoj. Poteka v povsem novem geopolitičnem okolju, na pragu ukrajinsko-ruske vojne, tudi tragične usode Palestine, nevarnega spopada med ZDA, Kitajsko in Rusijo. Zato bolj kot doslej odpira vso blasfemičnost tega nedokončanega zgodovinskega projekta.

Vsakoletno poročilo evropske komisije o širitvi EU prinaša vsakič znova podrobno analizo držav, ki bi želele postati njene članice. Letošnje prinaša sporočilo, da v Bruslju odpirajo realne možnosti pristopnih pogajanj Ukrajini, Moldaviji ter BiH, Gruziji pa dodeljuje status kandidatke. Hkrati pa želi pospešiti dosedanje procese toliko obljubljene širitve na Zahodnem Balkanu (Črna gora, Albanija, Srbija, Kosovo in Severna Makedonija). Komisija stavi na novo optimistično dinamiko širitve, ponuja politične spodbude in obljublja nov načrt ekonomskih pomoči. Vse dosedanje širitve so prinesle novim članicam veliko ekonomske koristi, EU pa se je politično okrepila, menijo v Bruslju. Večja EU pa je močnejša in vplivnejša tudi na globalni ravni. Tu je s svojim pristopom trajnostnega razvoja, socialne države in liberalne demokracije vodilna regija sveta, porok miru in vodič napredka.

Žal so to bolj normativne politične želje in manj ekonomska realnost.

Širitev je evropska stalnica, čeprav nikoli ni bila mišljena kot strateška os razvoja. Prva šesterica držav (1957) se je povezala kot del prvotne ideje politične integracije in poslovnega sodelovanja. Oboje naj bi EU dajalo poseben institucionalni položaj, nekakšno univerzalno poslanstvo miru in razvoja. Toda izhodiščne šesterice ni družila toliko ideja miru kot kolonialna preteklost, ki so jo po drugi svetovni vojni uspešno utopili v evropskem emancipacijskem projektu. Tudi druga širitev z VB na čelu (1973) in tretja s Portugalsko in Španijo (1981) je imela podoben skupni imenovalec. Zgodba se je spremenila po koncu hladne vojne, ko je širitev postala del neoliberalne evropske agende in postsocialistične tranzicije na vzhodu. Ekonomski kontekst unije je trčil ob zid nekonsistentnosti monetarne in fiskalne unije, politično pa ob problem razvojne konvergence in kohezije. Politični cement so zato postale skupne vrednote in tu se je zapletlo.

Staro civilizacijsko jedro Evrope od antike dalje je bilo na jugu, sever je veljal za barbarski svet. Razsvetljenstvo je kompas obrnilo, zahod je nadomestil jug, sever je postal vzhod. Vzhodna Evropa je postala prostor vključevanja in izključevanja in to se je ohranilo do danes. Acquis communautaire, obsežen brevir evropskih norm in pravil kot pristopnih pogojev novih članic EU, je dobil tod imperialno naravo. Širitveni pok 13 držav po letu 2004 je utrdil hegemonijo domačih elit in kolonialno prevlado kapitala razvitih. EU je manj kozmopolitski projekt moderne (Habermas) kot pa del njene dekolonializacije. EU deluje bolj kot novodobni ekonomski imperij in ne kot politična inovacija sui generis. Politična vloga holokavsta je povezana s tem. EU ga je sprejela kot absolutno merilo moralne nesprejemljivosti, imperativ evropske integracije, nemška krivda je tako postala evropska odgovornost. Toda vzhodni del Evrope dojema te procese drugače, ni del kolonialne zgodovine in je pogosto zgodovinska žrtev antisemitizma. Slovani so tu ostali do danes drugorazredni del Evrope, tudi EU, Rusija pa (do)končni mejnik »vzhodnega barbarstva«. To v veliki meri pojasnjuje protisloven odnos EU do Ukrajine in Izraela, do barbarstva primerljivih vojnih grozot, toda povsem različnih obsodb zločinov. Zato EU tudi ni sposobna sprožiti nobenih mirovnih pobud. EU je kot mirovni projekt evropski mit, večna krinka prikrivanja političnega rasizma in ekonomskega imperializma.

Ukrajina je ogelni kamen teh zadreg. EU je od leta 2009 vzhodne države (Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Moldavija, Ukrajina) na ruskih mejah zavezala s partnerskimi sporazumi sodelovanja, toda brez pravih možnosti vstopa v EU, tudi Nato. Vojna v Ukrajini je reči obrnila na glavo. EU je zaradi ruskega sindroma in podrejanja interesom ZDA spremenila merila in politiko širitve. Ukrajina je postala mejnik »evropskih vrednot«, branik evropske suverenosti, zato mora postati del EU. Toda prav Ukrajina je poleg Gruzije najbolj problematičen člen predlagane širitve, zaradi vojne brez pravega miru, zavožene politike manjšin, korupcije in suspendiranja demokracije. Balkanski politični kaos in priključitev manjših držav sta veliko manj problematična, zapolnjujeta zgolj belo liso med štirimi že sprejetimi članicami.

Evropska širitev brez reforme EU je iluzija, morebitni sprejem Ukrajine in tudi Gruzije pa nevarno početje. Ukrajina potrebuje najprej mir in obnovo, notranjo politično konsolidacijo države, Gruzija evropsko normalizacijo odnosov z Rusijo. Balkanske države in Moldavijo bo lažje integrirati, čeprav dosegajo zgolj dobro tretjino evropskega ekonomskega povprečja. Sedanja širitev ima izrazite geostrateške cilje, omejiti globalni vpliv Rusije in Kitajske, bolj na račun ZDA kot EU. Dokazuje popolno bruseljsko zmedo in nemoč. In v tem je težava tega širitvenega bluesa.