Grega Repovž

24. 11. 2023  |  Mladina 47  |  Uvodnik

Uvodnik / Ideološki spopad

Posebnost slovenske politike niso novi obrazi in nove politične stranke. Novi obrazi so v politiki stalnica v marsikateri državi, le slabi politični novinarji in analitiki iz njih delajo nekakšno lokalno posebnost. Novi obrazi in nove politične stranke nastajajo povsod, to je del demokracije, enkrat bolj intenzivno, drugič spet manj. Če bi že iskali posebnost v tem smislu, to pač niso »novi obrazi«, ampak »stari obrazi« oziroma politiki, ki so več desetletij na vrhu političnih strank ali držav. Tega je v resnici v demokracijah malo oziroma gre za redek pojav. V zahodni Evropi tako ne boste našli niti enega politika, ki bi bil na položaju predsednika stranke, vlade ali države že dve desetletji ali celo več.

Evropska političarka z dolgo kariero na najvišjem položaju je bila na primer nemška kanclerka Angela Merkel – a bila je izjema in stranke in vlade vseeno ni vodila 20 let. Dejansko v Evropski uniji le en politik vodi politično stranko že 30 let, to je Slovenec Janez Janša. Obstaja sicer še ena stranka, katere vodja ima že 30 let isti priimek, francoska Nacionalna fronta, le da je tam tako zato, ker je vodenje stranke od očeta prevzela hči. Toda tudi s tem dejansko ni nič narobe, le redek pojav je. Ne glede na vse navedeno v Sloveniji vsak mesec beremo analize o novih obrazih kot nekakšni anomaliji našega prostora. Novi obrazi in nove politične stranke niso ne anomalija ne posebnost.

Obstaja pa na vzhodu posebnost, ki se pri politični zrelosti kaže tudi v Sloveniji. Obremenjeni s komunistično preteklostjo politiki na vzhodu ves čas hitijo zagotavljati, da niso ideološki. Ena izmed značilnosti slovenske politike je prepričanje, da je domnevna neobremenjenost z ideologijo znak nekakšne politične čistosti in nedolžnosti. A kaj sploh je ideologija? Le skupek vrednot in prepričanj, ki so skupni neki politični usmeritvi oziroma skupini. Čeprav smo na tem mestu to že večkrat zapisali, je ponovitev nujna: vsaka politična skupina oziroma stranka ima svojo ideologijo, torej svoja prepričanja. To člane skupine oziroma stranke povezuje med sabo in jih seveda ločuje od drugih – in na podlagi teh prepričanj, vrednot in stališč jih ljudje dejansko tudi presojajo, volijo oziroma ne volijo, naj se zdi to še tako neverjetno. In ker je ideologija vedno prisotna, ker so vsa stališča vedno ideološka, se morajo tega politiki zavedati. Zakaj? Zakaj bi bilo to pomembno? Ker ta ideologija oziroma stališča, ki jih zagovarjajo, seveda nemudoma povzročijo odziv druge stani oziroma skupin z drugačnimi pogledi oziroma ideološko podlago. Če se tega ne zavedajo, tudi ne razumejo, kaj se jim dogaja in zakaj nekatere njihove ideje naletijo na odpor.

Sedanja vlada na primer zagovarja stališča oziroma ideologijo, ki je v izrazitem nasprotju z interesi slovenskega kapitala, saj je njeno temeljno izhodišče, da mora biti država močnejša in mora intenzivneje intervenirati v družbo in družbena razmerja, vlagati v javno zdravstvo in šolstvo, zato pa mora končno bolj obremeniti kapital in premoženje. To ne velja le za Levico, stranko najbolj jasnih stališč v sedanji koaliciji, ampak tudi za Gibanje Svoboda, navsezadnje tudi za pragmatično in s kapitalskimi interesi najbolj prepredeno SD. Morda se poslancem in članom Svobode zdi, da zagovarjajo zgolj neka napredna stališča – a trpka resnica je, da vsak kot napredna vidi svoja stališča. Tudi Matej Tonin na primer, ki zagovarja nekakšen rudimentarni kapitalizem z močno elito, ki se ji politika podreja, ne misli, da so njegove ideje nazadnjaške, ampak jih dojema kot izjemno napredne. Zakaj poudarjamo te samoumevnosti? Ker le tako lahko pokažemo, da v Sloveniji že od imenovanja te vlade poteka močan ideološki spopad. Spremembe, ki jih uvaja ta koalicija in ki jih je že izpeljala do tega trenutka, lahko močno posežejo v družbena razmerja in razporeditev premoženja v državi. A vse to smo že videli: kapital in nosilci moči so se tako uprli že vladama Boruta Pahorja in Marjana Šarca, ki sta dejansko poskušali vnesti podobne družbene spremembe. Obe sta želeli radikalno poseči v družbena razmerja, obe sta želeli poseči v položaj postsocialističnih centrov moči, ki so nastali s privatizacijo podjetij in razdelitvijo moči v javnem prostoru. Obe sta trdo pristali.

Toda niti s tem, da se je vlada znašla sredi močnega ideološkega spopada, ni nič narobe. Kdor poskuša spremeniti družbena razmerja, vedno naleti na odpor tistih, v katerih položaj spremembe posegajo. To pa pomeni, da se v takšnih razmerah aktivira veliko ljudi in denarja, da se tovrstne družbene spremembe ustavijo oziroma zmaličijo. Prav to danes opazujemo v Sloveniji – pa naj gre za zdravstvo, upravljanje nabavnih poti države, obdavčitev premoženja ali urejanje najemnega trga nepremičnin. Ta vlada brez dvoma posega v položaj lastnikov premoženja v Sloveniji, njihove nizke davke, uvaja pravice delavcev, ki so bile doslej le navidezne, izboljšuje inšpekcijski nadzor, ruši nekatere sistemske ureditve, od katerih je peščica ljudi doslej izjemno dobro živela oziroma izkoriščala zakonske ureditve, ki so ji bile pisane na kožo. Odpor je logična posledica in te pravice nikomur ni mogoče oporekati. A treba je stvari poimenovati s pravim imenom. To, kar gledamo, je ideološki spopad. Vložki so izjemno visoki, vanj pa se je vključilo izjemno veliko zelo močnih ljudi in lobijev. In seveda tudi medijev.