Komentar / Podobe nestrpnosti

Vlado Miheljak

24. 11. 2023  |  Mladina 47  |  Dva leva

»To je nezaslišano, skrb zbujajoče in pretresljivo. Nikoli si nisem mislila, da bi lahko v tako lepi in gostoljubni državi, kot je Slovenija, doživeli tak izraz sovraštva …«
— Jamie Harpootlian, veleposlanica Združenih držav Amerike v Sloveniji, o mazaški akciji na vratih Judovskega kulturnega centra (TVS, 16. 11. 2023)

Nestrpnost ima nešteto podob. Vsaka je zavržna in vsaka je grozljiva. Nihče, nobena dežela, noben narod, nobena socialna skupnost, ni odporen proti nestrpnosti. In ob vzniku še tako grozljivih podob se vedno pojavljajo moralistična vprašanja, kako je to mogoče. No, vprašanje bi morda bilo treba obrniti, v smislu: ali obstajajo kakšni dobri ali vsaj zadostni razlogi, da se to ne bi dogajalo. Poglejmo dve nedavni razvpiti podobi.

Septembra nas je šokirala srhljiva vest, da je mlada dijakinja, ki se je med praktičnim usposabljanjem v enem od domov za starejše na Dolenjskem izživljala nad dvema oskrbovancema, vse skupaj posnela in posnetek še objavila na družbenem omrežju TikTok. Za zabavo.

Prejšnji teden je neki gojenec dijaškega doma z zračno puško streljal na paciente oddelka za psihiatrijo, ki so bili na sprehodu na dvorišču oddelka. Tudi za zabavo.

Pač različne oblike nasilja in nestrpnosti v različnih kontekstih. A kakorkoli je vsaka zase zavržna, je treba onkraj neproduktivnega zgražanja ugotoviti, da so ti dve in številne druge podobe nestrpnosti dejansko normalna patologija resničnosti. Ki je niso definirali in oblikovali storilci, ampak so tudi oni sami produkt te resničnosti.

Če se vrnem k mazaški akciji pred Judovskim kulturnim centrom (JKC), je treba ugotoviti, da je to nesporno izraz antisemitizma. Karkoli je že avtorje te packarije k dejanju spodbudilo. No, na forumih so mnogi kritični do sedanjega dogajanja na Bližnjem vzhodu poudarjali, češ da sicer mazaško akcijo obsojajo, a da se Judje nasploh in tudi konkretni JKC ne opredeljujejo do zločinov Izraela. Hja, to pa spominja na ekskomunikacijo ruskih umetnikov, profesorjev, znanstvenikov, športnikov ter njihovih stvaritev in dosežkov. Enako te dni nemška ministrica za notranje zadeve Nancy Faeser poziva nemške muslimane k opredeljevanju. Še ena zavržnost ta čas popolnoma dezorientirane Nemčije. Ob takih zahtevah in ukrepih je problematičen tisti, ki jih izreče, ne tisti, ki je nagovorjen ali izločen. A konkretno v primeru JKC je položaj še bolj paradoksen. Namreč, prve atake in kritike je doživel od tako imenovanih ortodoksnih Judov. Igor Vojtic, podpredsednik Judovske skupnosti Slovenije, je že leta 2017 direktorju Mini teatra Waltlu očital, da »ne predstavlja slovenskega judovstva, ga pa zelo cenijo ljubljanski Palestinci, župan Zoran Janković in izraelski ultralevičarji (Reporter, 4. 6. 2017). Robert Baruh Waltl – ki se je, mimogrede, kritično opredelil do nasilja v Gazi – je vodja Mini teatra, direktor JKC in predsednik Liberalne judovske skupnosti Slovenije. Zlasti slednje je jamstvo, da ga ne marajo ne zaslepljeni ortodoksni Judje, ne antisemiti, ne janšisti.

No, k sami mazaški akciji ni prav veliko dodati. Pritajeni storilci so podobnega mentalnega formata kot tisti anonimusi, ki so pred ljubljansko džamijo metali svinjske glave.

Bolj skrb zbujajoč se je ob ekscesu zdel komentar ameriške veleposlanice. Izrečeno sicer v celoti drži, a ekscelenca je še ena v vrsti ameriških diplomatov/diplomatk, ki si v deželi gostiteljici privoščijo to, česar si noben tuji diplomat v ZDA ne more in ne sme. Eden od njenih predhodnikov nam je svojčas očital, da smo v Sloveniji dvolični, ker nočemo prevzeti določenega števila internirancev iz ameriškega koncentracijskega taborišča v Guantanamu, in bomo tako mi (ne pa ZDA!) krivi, da bodo ti nesrečniki dlje (brez sodnega procesa in pravice do obrambe) zaprti!? Isti veleposlanik se je nenehno eksplicitno mešal v slovensko notranjo politiko, volitve in povolilno koalicijsko aritmetiko. Eden od njegovih predhodnikov nam je celo očital, da popijemo premalo kokakole, to pa je menda znak protiameriškega razpoloženja. Spet tretji se je s publicisti v medijih prepiral o dopustnosti zapisov in mu je bilo treba zelo potrpežljivo in didaktično pojasnjevati, da nima samo Amerika slovitega prvega amandmaja, ampak imamo tudi mi 38. člen ustave. Ampak O. K. Vsekakor velja, da se s tujimi diplomati ne polemizira in se ne problematizirajo, dokler ... dokler se držijo temeljnih diplomatskih kod in ne obravnavajo dežele gostiteljice kot tretjerazredne kolonije. A žal se je z zadnjim odzivom na eksces na Križevniški ulici na seznam problematičnih ameriških diplomatov uvrstila tudi sedanja veleposlanica. Poglejte, Amerika je prepolna vsemogočih antisemitskih in rasističnih izpadov organiziranih (!) skupin pa rasistično motiviranega policijskega nasilja in tudi nenehnega legitimiranja izraelskega nasilja in zločinov. Tu ne gre za podporo slehernikov in anonimusov, ampak najvišjih politikov in predstavnikov ljudstva. Spomnimo se sramotnega izreka ukora kongresnici palestinskih korenin Rashidi Tlaib; pa izjave kongresnika Briana Masta, da ni nedolžnih Palestincev; pa zavržnega izpada kongresnice Michelle Salzman, ki je na retorično vprašanje, koliko Palestincev mora še umreti, zakričala: »Vsi.« Vse to in še veliko več je bilo v zadnjih dneh slišati v posvečenem prostoru ameriške demokracije. Si predstavljate, da bi slovenski diplomat v Washingtonu za ameriške medije ob vseh teh in neštetih drugih izpadih rekel približno takole: »To je nezaslišano, skrb zbujajoče in pretresljivo. Nikoli si nisem mislil, da bi lahko v tako lepi, gostoljubni in demokratični deželi, kot je Amerika, doživeli take izraze sovraštva, nestrpnosti, izključevanja od predstavnikov ljudstva.«

Bi bilo to mogoče v deželi, ki se ponaša s tem, da je največja izvoznica demokracije, spoštovana gospa veleposlanica?