Komentar / Vrednost časa

N'toko

24. 11. 2023  |  Mladina 47  |  Žive meje

Vse od druge svetovne vojne je za delavce širom po Evropi in tudi drugod po svetu veljal zelo enostaven delovni režim: ko si prišel na šiht, si se štempljal, ko si šel domov, si se odštempljal. Štempljanje je bilo za delavce in šefe najbolj samoumevna stvar, tako rekoč temelj vsake menjave delovne sile za denar. Ko ti trgovec proda liter mleka, mora biti zraven izdan račun, ki dokazuje, da je res bil v roke izročen en liter, nič več in nič manj. Enako je veljalo za prodajo delovne sile: če sem šefu prodal osem ur svojega delovnega časa, oba potrebujeva potrdilo, da je bilo oddelanega točno toliko časa. Če pa ni jasne evidence te izmenjave, postanejo tudi vsi drugi dogovori o vrednosti neke storitve nemogoči – liter mleka je lahko liter pa pol, delovni dan se lahko raztegne na 12 ur. Zato je toliko bolj bizarno, da je najosnovnejše pravilo vodenja delovnih ur, ki ga večina delavcev pozna že od nekdaj, v zadnjem letu zanetilo tako ostro javno razpravo. Bizarno je, da poskuša Levica že več kot leto uveljavljati minimalne zakonske zahteve evidentiranja, pri tem pa je deležna več kritik kot pohval. Še najbolj bizarno pa je, da zakona ne kritizirajo le šefi, ampak tudi številni delavci.

Pritoževanje nad zahtevo po strožjem evidentiranju ur, ki ga te dni spremljamo v medijih in komentarjih na družabnih omrežjih, je v resnici kazalec, kako zelo načet je povojni dogovor med kapitalom in delom. Očitno ni več samoumevno, da delavec ponudi šefu osem ur na dan petkrat na teden, šef pa delavcu plačo, ki omogoča dostojno raven bivanja. Predsednik združenja delodajalcev Marjan Trobiš o tem govori zelo odkrito: »Obstajajo dejavnosti, kjer je težko evidentirati delovni čas. Gre za ljudi, ki so na terenu, v gostinstvu, na splošno tam, kjer je delovno mesto bolj aktivno, fleksibilno …« Takšne izjave so nedvomno nagovorile tudi številne samozaposlene, ki v teh dneh prav tako kritizirajo predlog Levice, češ da uvaja nerazumno birokracijo in dodatne stroške. Marsikdo torej trdi, da se je trg dela tako spremenil, da je tradicionalno vodenje ur postalo neizvedljivo. Delovna ura po njihovem mnenju ni več jasno zaokrožena enota, ki jo lahko zabeležiš in zanjo izstaviš račun, ampak je povsem neulovljiva, prilagodljiva, »aktivna« in »fleksibilna« ideja. Včasih je v zaboju liter mleka, včasih sta dva, kdo bi vse to lahko štel …

Četudi torej drži, da za večino velikih podjetij še vedno velja režim »štempljanja« in so ta že zaradi vodenja notranjih evidenc primorana sprejeti nekaj regulacij, se je v državi znatno povečalo število manjših in srednje velikih podjetij, ki niso nikoli uporabljala teh mehanizmov. To je plod desetletij privatizacije in drobljenja velikih firm, pa tudi načrtnega državnega spodbujanja malega podjetništva in ohlapnih regulacij. V teh podjetjih je bilo veliko več »inovacij« pri zaposlovanju – fleksibilizacije dela in dogovorov po domače (»na pogodbi bova napisala malo manj, preostanek plače pa dobiš na roke … saj veš, davki pa to …«, »seveda boš ostal malo dlje, lej kakšno gužvo imamo …«). Takšne dogovore jim je omogočilo tudi to, da njihovi delavci večinoma niso sindikalno organizirani in se težko sklicujejo na kak kolektivni dogovor, med njimi pa je vse večji delež tujcev z negotovimi bivanjskimi statusi. Nekateri podjetniki pravijo, da brez takšnega ubiranja bližnjic ne bi mogli preživeti na trgu, prilagodljivost delavcev je pravzaprav temelj njihovega poslovnega modela. In ker imajo manjša podjetja drugače od velikih korporacij bistveno manj kapitalskega zaledja, je logično, da so nove regulacije zanje grožnja. Ne sme nas torej presenetiti, ko država naleti na odpor vse večjega, vse bolje politično organiziranega podjetniškega sloja.

Še manj presenetljivo je, da se tem protestom spontano pridružuje vse večji sloj prekarnih delavcev, ki v teoriji zaposlujejo sami sebe in ki koncepta štempljanja sploh nikoli niso poznali. »A da bom moral samemu sebi šteti ure? Saj so nori!« Tudi ko jim je Levica večkrat poskušala sporočiti, da ta ukrep zanje ne velja, je ostalo začudenje že nad samo zamislijo o nadzoru delovnih ur … Jasno, tudi tako imenovani samostojni podjetniki delajo za druge šefe, ampak je med njimi in dejanskim lastnikom kapitala že toliko plasti birokracije, da odnosa sploh ne razumejo kot prodaje svojega delovnega časa. Oni izstavljajo račune za končni produkt ali storitev, nikogar pa ne briga, koliko ur je trajalo delo. Če kdo, bi morali samostojni podjetniki prvi zahtevati sistem štempljanja, da bi lahko primerno zaračunavali svoje delo, žal pa jih sistem sili v nasprotno smer – posel dobijo le tako, da sami sebe čedalje bolj izkoriščajo in si podaljšujejo delovnik daleč onkraj tega, kar dopušča zakonodaja. Na ta način kapitalistom priskrbijo milijone neevidentiranih in zato neplačanih delovnih ur (da o neplačanih stroških, bolniški odsotnosti ali regresih sploh ne govorimo). Ni treba posebej omeniti, da je tudi nastanek te oblike dela produkt načrtne državne politike spodbujanja samozaposlovanja, zaradi česar je Slovenija letos dosegla rekord – 100.000 samozaposlenih delavcev.

Država je torej s svojimi politikami igrala ključno vlogo pri razbijanju tradicionalnega zaposlitvenega režima, znotraj katerega sta se nekoč pogajala kapital in delo. Zdaj, ko je znaten del gospodarstva mutiral, ko je prepuščen lastni interni logiki in ujet v »tekmovanju proti dnu«, pa država na tem novem terenu poskuša znova uveljaviti stara pravila. In se čudi, ko naleti na odpor, izigravanje in nerazumevanje. Levica ima seveda popolnoma prav, ko uvaja strožjo regulacijo delovnega časa, ne more pa s tem odpraviti vse strukturne škode, ki je bila delavcem povzročena do zdaj – od privatizacije in drobljenja gospodarstva do prekarizacije. Ti procesi so ustvarili nove kategorije delavcev, ki jih ne Levica ne sindikati niso dosegli in jih za zdaj nagovarja predvsem propaganda naših podjetnikov (»Dovolj državne birokracije, pustite nam delati!«). Če država hoče, da se bodo od zgoraj določena pravila dejansko uveljavljala, bo potrebno tudi organiziranje od spodaj. Sindikalno povezovanje mora zaživeti tudi v manjših storitvenih obratih, v gostinstvu in turizmu, predvsem pa med prekariziranimi delavci, ki se za vrednost svojega dela sploh še ne morejo pogajati. Dosledno štetje vsake minute na šihtu bo namreč postalo samoumevna nujnost takrat, ko se bomo vsi spet začeli pogovarjati o ceni svojega delovnega časa – in prepoznali, za koliko ur smo vsak mesec ogoljufani.