Komentar / Xi & Biden

dr. Bogomir Kovač

24. 11. 2023  |  Mladina 47  |  Ekonomija

Srečanje ameriškega in kitajskega predsednika na 30. vrhu azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja APEC v San Franciscu novembra 2023 je v sedanjem kaosu delovalo odrešujoče. APEC velja za najhitreje razvijajočo se in najbolj perspektivno svetovno regijo, območje je hkrati središče geostrateškega trka med ZDA in Kitajsko. Odnosi med dvema najmočnejšima državama sveta se gibljejo v nevarnem trikotniku nujne ekonomske soodvisnosti, političnega rivalstva in vojaške sovražnosti. Washington in Peking si znotraj tega očitno želita normalizacije. Potrebujeta dialog, konsenz o skupnih interesih in spoznanje o rdečih črtah razdvajanja. ZDA stavi na strateško konkurenco, kombinacijo mehke in trde moči, računa na implozijo kitajskega sistema. Kitajska prisega na bipolarni svetovni red, enakopravno delitev interesnih sfer, taktizira s krizo hegemonije ameriškega sistema. Politični interesi so bližje konfrontaciji, poslovni sodelovanju. Biznis to že desetletja imenuje »coopetition«, koristno sodelovanje konkurentov. Stabilnost in predvidljivost sta temelj ekonomskega zaupanja in političnega upanja v globalni mir. Oboje je v interesu obeh držav, pa tudi celotnega sveta.

APEC je ekonomski forum 21 članic, ustanovljen v prelomnem letu 1989, namenjen ekonomskemu sodelovanju, manj političnemu povezovanju. Stavi na usklajevanje trgovinskih odnosov in podporo naložb, skupno ekonomsko regulacijo in poslovno standardizacijo, pa tudi izboljšanje blaginje. V treh desetletjih je tod prag ekstremne revščine preseglo skoraj 1,5 milijarde ljudi, polovico od tega na Kitajskem. Danes pomeni ta regija, ki vključuje tudi ZDA, več kot polovico globalne trgovine, velja za regijo z najvišjo stopnjo gospodarske rasti, ki bo leta 2030 dosegla tri četrtine globalnega BDP, štirikrat več kot pred 40 leti. ZDA in Kitajska sta osrednja akterja, njuna menjava znaša 760 milijard USD (2022), od tega meri trgovinski primanjkljaj ZDA slabo polovico tega. Sklep je preprost. Državi sta ekonomsko preveč povezani, da bi lahko tvegali ekonomsko vojno. ZDA bolj potrebujejo Kitajsko kot ona njih. Od tod ameriške politične frustracije in fatalizem.

ZDA so pred desetletjem strateški premik svojega delovanja prestavile na azijsko-pacifiško stran, evroatlantske povezave z EU so zanje drugorazredna tema. Kitajska nasprotno svoj globalni pohod začenja od tu, ni obdana z oceani kot ZDA, stavi na celinske poti, povezave s »svetovnim jugom«. Bolje razume, da trajnostni razvoj potrebuje politično sodelovanje, nove modele ekonomske globalizacije in ne oživljanje ekonomskega protekcionizma in nacionalizma. ZDA in EU so zadnja desetletja s selitvijo proizvodnje in kapitala na Kitajsko omogočile njen spektakularni razvoj. Postale so odvisne od tega vozlišča globalnih verig vrednosti, tudi za ceno prerazdelitve težko obvladljivih ekoloških škod in geostrateških političnih interesov. Dejansko je uspeh Kitajske priložnost za ZDA ter EU, in obratno, njihova miroljubna in razvojna koeksistenca sta dve plati iste zgodbe. Politična igra z ničelno vsoto je preprosto za vse predraga in prenevarna alternativa.

Mnogi sedanje rivalstvo obeh držav primerjajo s hladno vojno med ZDA in nekdanjo SZ, toda zmota je velika. Tedanje rivalstvo je bilo politično in vojaško, med obema blokoma ni bilo nobene ekonomske soodvisnosti, SZ ni bila konkurenčna razvoju ZDA. Danes je zgodba nasprotna, politični kapitalizem na Kitajskem je razvojno učinkovitejši od ameriškega. Geopolitična prednost ZDA je danes samo še v bolj vešči kombinaciji ekonomske, politične in vojaške moči, so energetsko samozadostne, bolje obvladujejo intelektualni in finančni kapital. Kitajska je nasprotno energetsko odvisna, ima pa več drugih ključnih surovin in delovne sile, večji domači trg, toda globalno manj privlačen kulturni ustroj družbe. ZDA v sodelovanje sili ekonomija, Kitajsko pa privlačnejši zahodni način življenja. ZDA in EU potrebujejo stabilno okolje zaradi ekonomskih interesov, Kitajska zaradi reševanja politično-socialnih pričakovanj. V vsakem primeru so notranja politična razmerja v ZDA in na Kitajskem ter utrjevanje politične moči Bidna in Xija ključ do razumevanja njihovega sedanjega razvoja.

Zato sta bili podoba in interpretacija srečanja v San Franciscu tako zavajajoči. Prekinili sta urok zaostrovanja odnosov, zadostoval je osebni pogovor Bidna in Xija brez posebnih državnih dogovorov. Navzven sta ponudila nevtralno sodelovanje pri podnebnih spremembah, navznoter nevralgično vojaško koordinacijo. Problem Tajvana, ki je in ni del Kitajske, ostaja mejna črta. ZDA podpirajo njegovo suverenost, tudi z vojaško (po)močjo, podobno Izraelu, hkrati priznava enotno Kitajsko in status quo. Nihče ne bi smel prestopiti te ločnice, če ne želimo azijske Ukrajine in brezizhodnosti Palestine. Politično sta obe ostali na svojih bregovih. Kitajska je za partnerstvo, ZDA za rivalstvo, tudi za ceno vojne na Tajvanu. Kitajska je na koncu te ideološke zanke za ZDA komunistična država s Xijem kot diktatorjem, ZDA pa so za Peking podoba izprijene liberalne demokracije in hegemonije. Toda na sprejemu Xija s cvetoberom ameriških poslovnežev v hotelu Hayatt Regency je bilo drugače. Biznis potrebuje trge in naložbe, želi stabilnost in predvidljivost, ločevanje in razdvajanje ni njegova agenda. In tu so bližje Xiju kot Bidnu.

Ameriško-kitajski odnosi bodo odločali o prihodnosti sveta. EU bi morala razumeti strukturo njihovega konflikta in transformacijo moči. Ekonomska vojna že poteka, politična tudi, vojaški spopad je na obzorju. Ameriško javno mnenje zavrača sodelovanje s Kitajsko, v EU je strahov in zadržkov manj. Zato bi EU lahko odigrala vlogo vmesnega člena. Nima potrebne politične in vojaške moči, potrebuje pa ekonomsko funkcionalnost svetovnega reda. Diplomacijo dialoga potrebujemo bolj kot kdaj prej.