Komentar / Bizarnost

dr. Bogomir Kovač

1. 12. 2023  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Bizarnost je v politiki absurdov nadgradnja tragikomičnosti, ena od čudaških meja antagonizmov političnega populizma. V sferi političnega deluje celo kot točka preloma, ko politika najbolj očitno stopi iz votlega v prazno, njeni prazni označevalci pa dobijo realno podobo, četudi groteskno. Kravje politične kupčije so ondan končno dosegle dejansko govedo, potopljeno v blato deževne jeseni. Zvezdni prah pa se je kakšen dan kasneje naselil v glasovalne naprave slovenskega parlamenta pri sprejemanju proračuna … Temelj politike je najprej v produkciji nerazumevanja, šele potem v proceduralni (ne) sposobnosti doseganja konsenza. Oboje je postalo del letošnjega sprejemanja proračunov za obdobje 2024–2025. V njem se zrcalijo dramatičen padec legitimnosti vladajoče koalicije, zagate njene ekonomske politike in razvojni problemi države. Vrnitev političnega nihilizma pa je danes zelo tvegano početje. Akutne politične krize in morebitnih novih volitev si Slovenija preprosto ne sme privoščiti.

Proračunska razprava in sprejem obeh proračunov za leti 2024 in 2025 sta pretekli teden razkrila troje. Najprej dramatičen padec politične legitimnosti vodilne stranke, tudi vlade in parlamenta. Potem je tu nedvomna konceptualna praznina glede vodenja ustreznih ekonomskih politik, očiten spor med fiskalnim svetom in finančnim ministrstvom. In ne nazadnje gre za očitne razvojne in sistemske probleme, ki zadevajo sposobnost vodenja načrtovanih reform. Vse troje je dodobra načelo krhko tkivo slovenske demokratične politične kulture in opozorilo na nekaj skrb zbujajočih ekonomskih posledic.

Gibanje Svoboda po zadnjih merjenjih javnega mnenja podpira nekaj nad 13 odstotkov volivcev, delovanje vlade negativno ocenjuje več kot polovica vprašanih. Ponovno se povečuje bazen ljudi, ki se ne želijo opredeliti za nobeno obstoječo politično alternativo. Državljani se preprosto v političnem smislu umikajo v zasebnost, čutijo se opeharjeni za svoje demokratično upanje glede preseganja prejšnjih zablodelosti janšizma. Na drugi strani vladajoči spet hitijo z naštevanjem svojih dosežkov in abotnim sklepom, da so namesto sedanjih anket edino pravo merilo volitve leta 2026. Kriza države se začenja s slabim vodenjem vlade in institucij, s poslušnimi vladajočimi po(dpo) vprečneži. Golob najverjetneje ne bo ponovil amaterskih zablod Cerarja in Šarca s predčasnim političnim umikom in novimi volitvami. Očitno bomo dobri dve leti živeli v pričakovanju novega levosredinskega odrešenika, desnega na poti v politični Had že imamo in poznamo. Tudi to je politična bizarnost naše zatohle krščanske deželice.

Ekonomska zgodba ni podstat, temveč nadgradnja te politične kloake. Temeljna makroekonomska dilema zadeva stagflacijo in problem fiskalne konsolidacije. Prva spominja na sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, druga na varčevalno agonijo finančne krize (2009–2013). V sedemdesetih letih in sedaj so inflacijo povzročili podobni razlogi (naftni šoki …), toda stagflacijo je danes lažje ubraniti zaradi manjše uteži energetskega sektorja, večje fleksibilnosti trgov in neodvisnosti centralnih bank glede stabilizacije cen. Težava pa ostaja ista. V stagflacijskih razmerah monetarna politika z višjimi obrestnimi merami hitreje poglablja recesijo, kot gasi cene. Na drugi strani je zadolženost držav danes veliko višja kot pred petdesetimi leti, tudi socialni stroški starajoče se družbe, pritisk na plače so sedaj zaradi pomanjkanja delovne sile večji. Proračunski primanjkljaji in zadolženost držav so danes večji problem, varčevanje pri javnih izdatkih in nižji davki so univerzalna mantra. V EU je dodatna zmeda s skupno monetarno politiko ECB in šibko fiskalno kapaciteto Bruslja. Države z evrom lahko na inflacijo in stagnacijo odgovorijo predvsem s fiskalno politiko. In to tako, da spodbudijo samodejne stabilizatorje, povečajo investicijsko potrošnjo in podprejo strukturne reforme. Ni toliko pomembna ciklična usmerjenost fiskalne politike, pomembna je njena doslednost, celotna fiskalna kapaciteta države, usmerjena v večjo produktivnost in učinkovitost rasti, racionalizacijo in ne linearno krčenje javnih financ. Preprosto, fiskalna politika mora delovati na ponudbo, spodbuditi rast, inflacijo pa umirjati posredno in postopno. In tu tiči jedro sporov glede obeh proračunov.

Fiskalni svet vladi očita procikličnost fiskalne politike, slabo in nekonsistentno srednjeročno načrtovanje, preveliko rast javnih izdatkov, tudi visok obseg zadolževanja v naslednjih letih. Vlada se sklicuje na izjemnost zaradi poplavnih škod, posebno dovolilo evropske komisije glede fiskalnih omejitev in potrditev obeh proračunskih dokumentov s strani bruseljske administracije. Evropska komisija je nedvomno začasno omogočila Sloveniji večji manevrski prostor in to potrjuje vladne namere. Toda fiskalno vzdržnost države ogrožajo strukturni problemi proračuna, prenizka učinkovitost javnega sektorja in premajhna produktivnost zasebnega. Potrebujemo staro sveto trojico, fiskalno doslednost, dejanske sistemske reforme in izboljšanje korporativnega upravljanja. Pa seveda bolj koordinirano in učinkovitejše sodelovanje vlade in Banke Slovenije, ki tiči v politični ilegali. Stagflacijske razmere zahtevajo fleksibilnost in hkrati predvidljivost ekonomskih politik. V trikotniku socialne stabilnosti, konkurenčnosti in produktivnosti je treba izbirati jasne razvojne prioritete in selektivne ukrepe. Zaletavanje v inflacijske cilje ali splošno varčevanje je zgrešena pot. Preudarnost fiskalne politike glede inflacije in rasti je edina rešitev.

Usklajevanje ekonomskih politik v letu 2024 zadeva novi evropski semester in domače akterje. Trenutno imamo fiskalno dovolilo za »mehak pristanek«, da bo Boštjančiču lažje. In rešljivo domačo nalogo, da se leta 2026 izognemo novemu fiskalnemu klinču Evropske komisije, deset let po izhodu iz njega. Tudi fiskalna usoda države je lahko bizarna.