Komentar / Paviljon 22

Heni Erceg

1. 12. 2023  |  Mladina 48  |  Hrvaška

Če bi danes potegnili črto pod tistim, kar imenujemo kultura spominjanja, kakšen bi bil rezultat? Trideset let po vojni se prizadevanja najrazličnejših organizacij, ki se še vedno vztrajno trudijo implementirati kulturo spominjanja v glave pripadnikov tukajšnjih plemen, kažejo kot popolna utvara, kot poraz v bitki z nacionalisti, ki vladajo Hrvaški in Srbiji in ki jim nenehno spodbujanje žrtvoslovja pri lastnem narodu in zanikanje žrtev pri drugem sploh omogočata vztrajanje na oblasti. Na Hrvaškem je komajda prisotna najnižja stopnja strpnosti do peščice državljanov srbske narodnosti, pa še to le, če so ti tihi in neopazni, če so politično angažirani, se morajo sprijazniti z enakim sovraštvom kot v devetdesetih letih, saj je to danes uspešno vsajeno v zavest generacij, ki z vojno nimajo nikakršne zveze.

V Srbiji je kultura spominjanja, na oblastni ravni in pri večinskem delu prebivalstva, preskočila obdobje srbskih osvajalskih pohodov pred 30 leti in živi z idealom lažnega žrtvoslovja ter se ves čas sklicuje na prenapihnjene podatke o Srbih, ki so jih pred 80 leti pobili v hrvaškem taborišču Jasenovac. Tisto vmes je izbrisano kot s šolsko gobo, a ko bo sedanji srbski voditelj izčrpal vse vire večnega trpljenja Srbov, kjerkoli ti že živijo, bo pred bližajočimi se volitvami spet posegel po večnem sovražniku in izgnal kakega tajnika s hrvaškega veleposlaništva v Beogradu, češ da se je pečal z vohunjenjem, Hrvaška pa bo seveda odgovorila z enakim ukrepom in bo za persono non grato razglasila prvo osebo s srbskega veleposlaništva v Zagrebu, ki ji bo padla na pamet.

Tako so politični odnosi med državama omejeni na državniška kosila, praviloma pa izhajajo prav iz izkrivljenih predstav o dogajanju v devetdesetih letih in odločnega zavračanja ne le politične, ampak še bolj kolektivne odgovornosti za zločine, ter iz nepriznavanja žrtev na nasprotnikovi strani.

Zato smo na Hrvaškem spet doživeli semanji dan, tako imenovani dan spomina na Vukovar, mesto, ki sta ga leta 1992 JLA in srbska vojska zravnali z zemljo, pobili več kot 2000 tamkajšnjih Hrvatov, več sto pa jih odvlekli v taborišče. To je dejstvo, prav tako je dejstvo, da je hrvaška oblast štiri leta pozneje iz države pregnala tako rekoč vse srbsko prebivalstvo. Zaradi tega mitološkega romanja, zaznamovanega s surovim nacionalizmom, je pieteta do vukovarskih žrtev izgubila vsakršen smisel, kultura spominjanja pa se je sprevrgla v desničarsko proustaško farso, ki se je je z veseljem udeležilo še več Hrvatov kakor lani in seveda celoten politični vrh. Prav nikomur ni prišlo na misel, da bi izstopil iz sprevoda, na čelu katerega so v režiji proustaškega župana mesta korakali pripadniki HOS, enot, katerih vzorniki so bili krvniki iz nekdanje ustaške države, simbol pa velika črka U, katerih glasbeni okus ne seže dlje od Jure in Bobana, ustaških klavcev, in ki so poskrbeli, da je iz te množice, domnevno zbrane v imenu žrtev, ure in ure donel ustaški pozdrav »Za dom spremni«.

Dobro, od premiera in njegovih ni bilo mogoče pričakovati, da bodo izstopili iz sprevoda, zaznamovanega z dejanji tistih, ki so ga vodili – razvpite profašistične sodrge – saj je prav njegova desničarska stranka proizvedla to tolpo, ki slavi krvavo državno tvorbo iz davnega leta 1941, njegova stranka je že zdavnaj določila kulturni kod, v skladu s katerim so Srbi še danes nezaželeni gostje v lastni državi. Tako so bile tudi grožnje predsedniku SDSS Miloradu Pupovcu, če bi prišel v Vukovar – zgolj, da bi v Donavo vrgel venec za vse žrtve, hrvaške in srbske – tako odurne, da je načrtovani prihod modro opustil. Med domnevno žalno slovesnostjo v spomin na vukovarske žrtve so bile torej letos bolj kot kadarkoli prej žrtve pozabljene v imenu pridobivanja političnih točk in v imenu »kulture« spominjanja na tisto Hrvaško, v kateri je bilo edino primerno mesto za Srbe koncentracijsko taborišče Jasenovac.

Na drugi strani plota, v Srbiji, do vratu zakopani v mit o Jasenovcu, zatirajo vsakršen spomin na svoje zločine in na zlovešče zbirne centre, na primer, v katere so v devetdesetih letih vodili in tam mučili Hrvate. V teh taboriščih ni niti skromne oznake, ki bi opozarjala na odgovornost nekega režima za zločin nad pripadniki drugega naroda, to pa nedvoumno priča o ideološki kontinuiteti srbskih vladajočih elit.

Na Hrvaškem si žalobno grimaso refleksno nadenejo zgolj za žalne sprevode v spomin na trpljenje Vukovarja, vse drugo velja za sovražno dejanje. Čeprav bi bilo podobnih »sprevodov« lahko še več. Na primer v Paviljonu 22 na Zagrebškem velesejmu, ki ima prav posebno mesto, saj so bili tam pobiti Srbi zunaj vojnih območij, v samem Zagrebu. Številne državljane srbske narodnosti so pripeljali v Paviljon 22, jih tam najprej mučili, potem pa odpeljali v Pakraško Poljano in likvidirali. Paviljon 22 je postal kultna mučilnica, paradigma režimskega pokroviteljstva nad Tomislavom Merčepom, katerega enota je tam ubila vsaj 23 srbskih civilistov, on sam, čeprav obsojeni vojni zločinec, pa je bil odlikovan kot junak in je bil zaželen gost na sprejemih pri politični eliti.

Toda tam ni nikakršnega, niti najskromnejšega znamenja v spomin na žrtve, ne, Paviljon 22 je danes Laser tag arena, igralnica, ki jo oglašuje celo zagrebška turistična zveza. Zlovešča »igralnica« z živimi ljudmi se je tako prelevila v radostno igralnico z laserji, barva denarja je prekrila sledove krvi in zločina. Kultura spominjanja? Ne, odvratno kolektivno ironiziranje zgodovine.