Grega Repovž

8. 12. 2023  |  Mladina 49  |  Uvodnik

Uvodnik / Kdor se z Janšo igra …

To sredo, ko je prišlo na dan, da je Janez Janša Anžeta Logarja opozoril, da je morda čas za odhod iz stranke in – med vrsticami – prepustitev mandata v državnem zboru naslednjemu na listi stranke z zadnjih volitev, Logar pa je takoj sporočil nazaj, da je Janševa reakcija, torej reakcija njegovega »političnega očeta«, pretirana, naj se, če prevedemo, »za božjo voljo pomiri«, jih ni bilo malo, ki jih je zabolela glava. In to močno. Na koga mislimo? Na gospodarstvenike, ki se danes igrajo na političnem prostoru, zaverovani v svojo moč in denar, s katerim razpolagajo.

Da ne bo nesporazuma: tako kot se je civilna družba organizirala v času Janševe vlade in se postavila v bran demokracije in človekovih pravic, tako se imajo seveda tudi gospodarstveniki pravico in celo dolžnost postaviti v bran interesov podjetij, ki jih zastopajo. Logično je na primer – omenili bomo človeka, ki se v politiko absolutno ne vmešava –, da predsednik uprave Jože Colarič opazuje ravnanje vlade in presoja, kako bodo njene poteze vplivale na družbo Krka. Zakaj smo omenili Colariča? Prav zato, ker se ne oglaša. Resnih predsednikov uprav ne boste našli na političnem polju. Ker nimajo časa in ker vedo, da ima katerakoli vlada prek davkov in pravil zaposlovanja dejansko majhen vpliv na produktivnost in uspešnost podjetij. Kdo je torej ta kapital, ki se glasno oglaša? Gre za peščico tistih, ki svojo uspešnost in uspešnost svojih družb gradijo predvsem na stiskanju delovne sile, poslih z državo in davčnih optimizacijah, kot se temu reče. Na primer predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak. NLB še vedno izkorišča davčne olajšave, ki izhajajo iz sanacije bank, ki so jo plačali davkoplačevalci Slovenije in jo še plačujejo. Banka ima izjemen davčni položaj – pri čemer je, da bo mera polna, država njen četrtinski lastnik. NLB ima navite kredite in ušive obresti na depozite, moč banke izhaja iz preteklih časov, enak položaj hoče tudi v prihodnje. NLB je tipična vzhodnoevropska privatizacijska zgodba. A brodnjakov, katerih podjetja uspeh dejansko dolgujejo politiki, je še veliko. In najglasnejši so tisti, ki še vedno niso prišli iz – malce šaljivo rečeno, a hkrati prekleto res – socializma. Ampak socializma v smislu, da si podjetje uspeh zagotavlja z zakoni in zlobiranim položajem, ne na trgu. Seveda Brodnjak ni sam: ob njem se oglašajo tisti, ki so obešeni na finančne tokove države, na primer direktor Beletrine Mitja Čander. Vsem je skupno, da bi radi imeli dostop do državnih sredstev, nizke davke in piškavo delavsko zakonodajo. Zato hočejo politiko, ki jim bo to dala. Zato kot primer dobre države navajajo Srbijo, ne pa Avstrije. Dejansko nič ne skrivajo. Nočejo standardov z zahoda, hočejo »red« z vzhoda.

A kaj ima vse skupaj z Janšo in Logarjem? Začeti je treba na drugem koncu. Karkoli si mislimo o vladi Roberta Goloba, dejansko je začela pripravo obdavčevanja premoženja, dejansko uvaja normalne evropske standarde varstva zaposlenih, sklatila je zdravstvene zavarovalnice. Za bogate so davki v Sloveniji pogosto na ravni davčne oaze, premoženje tako in tako sploh ni resno obdavčeno, izkoriščanje zaposlenih pa je pomanjkljivo nadzorovano, zato je le delo resno davčno obremenjeno. Ker se drugega zaradi moči kapitala nihče ne upa dotakniti. Kot so pokazali ta teden objavljeni izsledki raziskave makroekonomskega urada, slovenska rast večinoma temelji na vse večji količini dela in rasti zaposlenosti, premiki pri produktivnosti pa so zelo skromni. Kar je jasen kazalec, da je temeljni problem Slovenije dejansko menedžment, ker pretežni del napredka temelji na nizkih davkih (zato se tako borijo zanje) in izkoriščanju delovne sile, ne na dobrem in razvojnem vodenju podjetij. Bolj uničujoče empirične kritike slovenski direktorji že dolgo niso dobili. Iz vsega tega je seveda jasno, zakaj so se odločili za tako brezkompromisno kampanjo zoper vlado Svobode, Levice in SD oziroma Roberta Goloba.

Zelo naravnost rečeno: hočejo zamenjati to vlado. Hočejo zamenjati Roberta Goloba. Ker nočejo višjih davkov. Ker nočejo čisto običajnih pravic delavcev. Nočejo sindikalnih zastopnikov. Hočejo red, kot ga ponuja srbski predsednik Vučić. Vseeno jim je, če Srbija ni demokracija. Vseeno jim je, če v Srbiji socialni in javni sistemi komaj obstajajo. Vedo le, da so tam nizki davki in delavske pravice še pičlejše.

Pri čemer imajo moč. Imajo vpliv, imajo denar, imajo močne organizacije, nekaj medijev, uspelo jim je zavzeti državni svet. Ker imajo tudi med politiki nemalo poslušalcev, so začeli pripravljati svoj mali državni udar. In na koga so stavili? Na Anžeta Logarja. Ne na Janšo. Na Logarja. Ker Janša tudi njim ne zbuja zaupanja. Ker v tujini mislijo, da je skrajni politik, kar seveda res je. To jih sicer ne moti, če se ne ve. A kaj ko vsa Evropa ve, da je Janša eden bolj skrajnih politikov na celini.

Vse navedeno ni nič novega. Ne nazadnje tudi to ne, da se gredo gospodarstveniki danes Jašo Jenulla. Da, kapital ruši Golobovo vlado tako, kot so Janševo kolesarji. A ker v politiki stvari niso tako preproste, jih je zdaj presenetil Janša. Za čuda ni tiho in mirno spremljal, kako ga odrivajo na rob in postavljajo njegovega naslednika. Najprej jim je to na lep način sporočil na srečanju slovenskega gospodarstva. Nato jim je to sporočil z namigom Logarju, da se igra z usodo SDS.

Zato ta teden marsikoga boli glava. Ker ve, da je Janša zlopamtilo. Ki vedno izstavi račun. Tako kot ga je Golobu, ko ga je zamenjal na čelu družbe Gen-i. In čeprav jim je sporočil, da je pripravljen igrati z njimi proti Golobu, jim tega ne bo pozabil.