Komentar / Predsedničino prvo leto

Janko Lorenci

8. 12. 2023  |  Mladina 49  |  Kolumna

Borut Pahor je prejšnji teden rekel, da ima desnica (mislil je na Anžeta Logarja) širši pogled na prihodnost kot leva sredina. No, našo desnico in z njo vred Logarja suvereno obvladuje Janša, ki je med drugim hotel zaviti vrat RTV, zbližal Slovenijo z Orbánom, dal brizgati z vodnim topom na kolesarske protestnike … Pahor po izteku funkcije tudi s podporo Logarju jasno kaže, da se je kot domnevno politično nevtralen predsednik debelo pretvarjal – uspešno sicer, saj je do konca ostal priljubljen. A vso politično kariero je v osnovi delal grdo škodo: bil je zanič premier, SD je predelal v bolj ali manj neoliberalno, hanovsko stranko, predsedniški funkciji je vzel resnost, s svojimi imenovanji je zavdal ustavnemu sodišču, zagrizeno je propagiral dialoškost za vsako ceno in tako posredno podpiral janšizem, po logiki: tudi z rabljem je treba sodelovati, pa čeprav veš, da ti bo ob prvi priložnosti nataknil vrv okoli vratu.

Nataša Pirc Musar je po takem predsedniku pravo olajšanje, kakšno sled bo zapustila, pa po njenem prvem predsedniškem letu še ni povsem jasno. Naši državni predsedniki nimajo velike moči, a so potencialno vplivni. Voljeni so neposredno, to jim daje simbolično ljudskost, s tem pa javnost laže potegnejo za seboj. Če si predsednik zgradi osebno avtoriteto in ima opraviti s kolikor toliko občutljivo izvršno oblastjo, lahko prek javnosti pomembno vpliva na ravnanje vlade. Ta čas so odnosi med predsednico in premierom nekoliko napeti, ne toliko zaradi nazorskih in političnih razlik kot predvsem zaradi trkov močnih egov, pa tudi zato, ker se je predsednica demonstrativno potegnila za Bobnarjevo. A oba visoka politika sta se dvignila na valu protijanšizma in bi morala vedeti, da medsebojno mikastenje vrhov leve sredine veča možnost, da se bo Janša spet skopal na oblast. Bomo videli, ali je njuno nedavno spravno srečanje na štiri oči prineslo zanikanje stare zgodbe o kratkovidni samodestruktivnosti političnega pola, ki mu pripadata.

Predsednica s svojim motorjem, balinanjem, petjem … ni čisto vsakdanji tip politika. Za vzpon je zaslužna sama, dejstvo, da za njo ne stoji nobena stranka, ji daje neodvisnost. Govori jasno, artikulirano in običajno razumno, zna nastopati. Funkciji skuša dati osnovno resnost, pogosto in zavestno se izreka o tem in onem in naredi pri tem kdaj kak kiks. Rada pa tudi ugaja in postaja v tem rahlo pahorjanska. A zagotovo se ne pretvarja, kot se je človek mnogih mask pred njo.

Ima pa tudi omejitve. Poglejmo.

Vsak visoki politik je definiran s svojim osnovnim pogledom na svet, na velike dileme časa, zdaj zlasti tri: kako regulirati kapitalizem, da ne bo nenehno rastel in uničeval okolje; kako preprečiti noro bogatenje na eni strani in umiranje od revščine na drugi; kako ozdraviti demokracijo, da se bo rešila prepletenosti s kapitalom ali celo podložnosti temu (ki ni voljen in zavezan splošni blaginji), kar uničuje sam pojem demokracije. To so, na primer, tudi papeževe dileme. Ker ostajajo nerešene, pritiska podnebna kriza, se dvigajo na oblast skrajneži, postajajo vojne sprejemljive.

Če politik takih dilem ne zaznava ali ne priznava, deluje za to, da vse bistveno ostane, kakor je. Potem mu za preobrazbo iz politika v državnika in reformatorja, ki mu gre za drugačen, do družbe in okolja prijaznejši tip razvoja (postkapitalističen, demokratično socialističen, ekološki), ne pomaga nobena karizma, inteligenca, priljudnost, nobeno blefiranje, nobena briljanca. Saj moreče zaporedje prepletajočih se kriz jasno govori, da nas status quo rine v čedalje nevarnejše vode. Vsak visoki politik pa s tem osnovnim gledanjem na svet, iz tega svojega miselnega, nazorskega, čustvenega oklepa, presoja in obravnava tudi konkretno dogajanje okoli sebe. V našem primeru konkretno slovensko stvarnost, to pomanjšano sliko svetovne stvarnosti. Smo posebni, a tudi splošni, univerzalni.

Med našimi dosedanjimi predsedniki se je kritičnemu pogledu na svetovni in naš status quo najbolj približal Milan Kučan, v bistvu klasičen socialdemokrat, ki pa se med mandatom še ni spoprijemal s tako žgočo ekološko problematiko. Najmanj kritičen oziroma najbolj statusquojevski, najbolj v nasprotju z zahtevami časa je bil Pahor, v osnovi globoko nazadnjaški, a absurdno priljubljen.

Kaj lahko glede tega rečemo o sedanji predsednici države?

Nevisoka predvolilna pričakovanja je izpolnila – premagala je Janševo ekspozituro Logarja. Postulatom liberalne demokracije, kot rečeno v marsičem problematične, bo ostala zvesta; že njena preteklost angažirane zagovornice pravnosti in človekovih pravic je jamstvo, da ne bo delala ideoloških ali političnih kozolcev. Najbrž bo ostala tudi kar priljubljena, toliko prej zaradi omejenih pristojnosti, ki omejujejo tudi napake.

Po drugi strani je predsednica pred volitvami označila Levico za skrajno stranko, deloma jo določa tudi izvrstno premoženjsko stanje. Vsekakor se stanovalka predsedniške palače z omenjenimi globalno-slovenskimi dilemami resno ne ubada. V tem je otrok (politik) svojega časa in nadaljuje tradicijo, značilno za Slovenijo in ves Zahod: na politične vrhove se lahko osebnost, ki skuša spremeniti osnovno ekonomsko-socialno-politično matrico, zaradi velikanske vztrajnosti sistema in moči njegovih nosilcev dvigne samo kot velikanska izjema.

V osnovi predsednica torej dela za status quo. Ki pa je tak, da drži Slovenijo na mestu in nenehno grozi z vrnitvijo janšizma na oblast. A tudi v tem (samo)omejenem prostoru lahko predsednica že na podlagi svoje priljubljenosti pripomore k temu, da se status quo vsaj ne poslabša. In v tem pogledu smo lahko z Natašo Pirc Musar v glavnem zadovoljni.