Komentar / Donaldov Janez

Janko Lorenci

15. 12. 2023  |  Mladina 50  |  Kolumna

Ankete kažejo, da se lahko Donald Trump po volitvah konec prihodnjega leta spet naseli v Beli hiši. Toliko prej, ker sta z Bidnom, njegovim najverjetnejšim demokratskim tekmecem, nezadovoljni lastna stranka in večina demokratskih volivcev.

To govori, da Amerike Trumpov prvi mandat ni izučil in da demokrati, ki so ga nasledili, niso ponudili prepričljive alternative. Zato se ni izpolnil stari rek: da bo boljše, mora najprej biti še slabše. Slabše je (pod Trumpom) že bilo, pomagalo pa ni. To potrjuje, kako iz tirov je vržena Amerika.

Trumpova vrnitev ni grožnja samo za Ameriko, njeno demokracijo in družbo, že tako razrvano in razklano, ampak tudi za svet. Amerika kljub relativnemu nazadovanju ostaja izjemno vplivna, žal tačas bolj v slabem kot dobrem.

S Trumpom se bo slab vpliv še povečal. Doma je egomanski milijarder v prvem mandatu poosebil prepletenost kapitala in politike, ki a priori spodjeda demokracijo, utajeval je davke, napadal medije in sodstvo, povozil vse zapovedi standardne politične kulture. V odnosu do sveta je uvajal izolacionizem in protekcionizem, kjer Ameriki to koristi, sicer pa se zavzemal za popolni laissez-faire in odkrito ignoriral mednarodno pravo. Z vsem tem je opogumljal in množil populiste in avtokrate po svetu. Če bo izvoljen, bo ta vpliv še močnejši.

Še nevarnejši je z zanikanjem tega, da je za podnebno krizo kriv človek. To je dvakrat slabo: Amerika takoj za Kitajsko najbolj segreva ozračje, hkrati pa s trumpovsko držo daje potuho drugim državam. S Trumpom na predsedniškem položaju bi znova izstopila iz mednarodnega sodelovanja pri krotenju podnebne krize – brez takega sodelovanja pa katastrofe ni mogoče preprečiti. Klimatologi pravijo, da je za to na voljo le še kak ducat let in Trumpova izvolitev bi ta uborni čas dramatično skrajšala. Trump uspeva, ker so demokrati tako šibka alternativa, a prav ekološko vprašanje kaže, da je Biden kljub vsemu bistveno boljša izbira.

Pod črto: v najvplivnejši državi na planetu lahko pride na oblast samopašen, brezobziren, nepredvidljiv egoman, okoli katerega ni več treznih ljudi, ki bi ga spravljali k pameti. Če bo ta človek, ki ima prst na jedrskem gumbu in zanika podnebno krizo, ta čas najhujšo grožnjo človeštvu, izvoljen, bo svet dobil verjetno najnevarnejšega voditelja vseh časov.

To je svarilo tudi za Evropo. Stara celina je do Amerike servilna, kar podložna že od druge svetovne vojne. Sprejemanje ameriškega patronata je glede na razvitost in gospodarsko moč Evrope nenaravno in v globokem nasprotju z njenimi interesi.

Poleg tega se lahko Amerika pod Trumpom spremeni v marsikaj, tudi v (pol)diktaturo. Zato bi bil izstop iz ameriške orbite toliko bolj potreben. A naša celina je v samomorilni vojni, iz katere sta jo rešili Amerika in Rusija, izgubila samozavest in si je ni povrnila niti z nastankom EU. Hkrati so tukajšnje politekonomske elite fascinirane z Ameriko, ta pa izrablja notranjo neenakost in razklanost Unije. Tudi grožnja Trumpove vrnitve na oblast govori, kako nujna je odprava bolestne čezatlantske podložnosti.

New York Times misli, da bi bil Trump v drugem mandatu nevarnejši kot v prvem, pač zato, ker je še brutalnejši, Amerika in svet pa še bolj razklana in nemirna. Množenje najrazličnejših trumpov po svetu pripoveduje tudi zgodbo o tako imenovani zmerni politiki: ljudje imajo občutek, da jih je pustila na cedilu, siti so njenega leporečenja in sicer večje demokratičnosti, ki pa je ne ovira, da ne bi tudi sama ustvarjala silovito neenake, nemirne družbe, ki jo prihodnost navdaja s tesnobo. Zato mnogi iz razočaranja, obupa, zmede volijo take bizarne, zverižene, nevarne tipe.

Trumpovska Amerika je svarilo tudi za Slovenijo. Že dolgo imamo svojega trumpa, ki enako nestrpno čaka na vrnitev na oblast, da konča, kar je začel. Tudi Janša je brezobziren egoman in uporablja osupljivo podobne metode kot Trump. Oba naskakujeta sodstvo in medije, oba nastopata proti »globoki državi« in elitam, čeprav sta njihov del, oba silita svoji družbi v ostro razklanost in ustvarjata ozračje izrednih razmer, oba hodita po robu kriminala, oba se imata za vzorčna patriota in branik pred priseljevanjem (ki zastruplja avtohtono kri), samo onadva sta tista, ki znata napraviti red.

V osnovi sta oba kot ustvarjena za rušenje, histeričnost, destrukcijo. Zato so tako obupno mimo pozivi k sodelovanju s takim tipom politikov. A Janša v anketah raste, Golob pa pada. Vladajoča koalicija je na prelomnici. Eden njenih adutov ostaja antijanšizem (podobno, kot je za Bidna adut antitrumpizem), a ta karta neizbežno in naglo izgublja težo. Še manj kot zgolj nanjo pa sme koalicija igrati na to, da bi se naši skrajni desnici in našemu lokalnemu trumpu prilagodila in vzela za svojo javno razpravo, ki bi se sukala okoli protimigrantstva, protiekološkosti, nacionalizma. To bi bila defenzivna in pogubna strategija. Uveljaviti mora svojo pripoved in svoja dejanja – se pravi, da ne sme deliti privilegijev privilegiranim (zniževati davke itd.) in ne pustiti na cedilu običajnih ljudi, ampak jim vrniti nekaj občutka varnosti in predvidljivosti (ozdraviti zdravstvo itd.). Tako smer koalicija našega bidna kljub hibam in zdrsom vendarle nakazuje, zato jo – na primer delodajalska združenja – tako naskakujejo.

Tudi Logarjeva anketna priljubljenost kaže, da Slovenija z mnogimi mediji na čelu naglo pozablja, da je Janša z zavezniki za nas večja grožnja, kot je Trump za Američane. Če bo spet na oblasti, bo najprej pohopsal prav medije. Če je za to vseeno medijskim lastnikom ali jim je celo prav, novinarjem ne bi smelo biti. Novinarji nacionalne TV se ne morejo izgovarjati na lastnika, sami svoj šef so. Kakšen, bomo gledali v času do volitev.