N'toko

8. 12. 2023  |  Mladina 49  |  Žive meje

Komentar / Wildersov svet

Če slovenski volivci vidijo skoraj dvajset odstotkov delovne sile kot varnostno in kulturno grožnjo, je samo vprašanje časa, kdaj bodo ponovno izbrali Janšo

Prejšnji teden je evropski politični prostor pretresla novica o preobratu na nizozemskih volitvah, kjer je na presenečenje vseh slavil skrajni desničar, provokator in rasist Geert Wilders. Etablirane stranke širom po Uniji so komaj zajele sapo po vzponu brexitovcev v Veliki Britaniji, AfD v Nemčiji, Marine Le Pen v Franciji in seveda Trumpa čez lužo, pa je tu že novi desničarski outsider s teatralično frizuro, ki pretresa evropski status quo. Wildersova zmaga je politikom oznanila, da se z vztrajnim poudarjanjem kulturnega boja in gonjo proti migrantom še vedno pride zelo daleč. Ne le da je s hujskaštvom dosegel ušesa volivcev, pokazalo se je tudi, da lahko migracije delujejo kot strelovod za vse druge tesnobe, ki so se zadnja leta nakopičile v ljudeh. Ko govori o izgonu tujcev, v resnici kritizira Unijo, njene ekonomske politike, vojno v Ukrajini, neučinkovite podnebne ukrepe … Pri njegovih volivcih so bile migracije šele na šestem mestu med skrbmi, dejansko pa so bile uporabljene kot skupni imenovalec vseh teženj po varnosti in stabilnosti. Tako je po spletu naključij čudaški provokator deloval kot resen reformator, ki naj bi od znotraj spremenil zatohle evropske institucije.

Poznavalcev nizozemske politike Wildersova zmaga sicer ne bi smela zares presenetiti. Po svoje je edini logični odgovor na nerešljiva nasprotja v družbi. Nizozemska je tipičen primer zahodne države s starim prebivalstvom – skoraj 20 odstotkov ga je starejšega od 65 let – in velikanskimi potrebami po mladi delovni sili. Starejši prebivalci, ki so najpomembnejši del volilne baze, so navajeni razmeroma visoke življenjske ravni, ta pa se pri nizki rasti dobičkov znotraj kapitalistične ureditve težko vzdržuje. In ker država nima več kolonij za izkoriščanje, lahko rast ohranja le tako, da na eni strani zbija pričakovanja domačinov (vse več je prekarnih zaposlitev, viša se tudi upokojitvena starost), na drugi pa skrbi za dotok migrantov, ki so cenejša delovna sila in polnijo upokojenske sklade, ki jih sami ne bodo uporabljali. Tako imamo na eni strani domačine, ki se jim varna prihodnost izmika, na drugi pa vse bolj na obrobje potisnjene tujce. Seveda je to recept za politično nestabilnost. Domačini vsi čutijo krhkost te ureditve, krivce za negotovost, nered in razpad družbenih dogovorov pa najlaže najdejo v tujcih. Skoraj nemogoče je, da v takšnih okoliščinah ne bi zmagala skrajna desnica.

Nizozemski sistem ohranjanja gospodarske rasti vidimo povsod po Evropi in povsod daje podobne politične rezultate. Seveda pa so sredinske in leve vlade tiste, ki vsakič znova pripravijo teren za desničarske zmage. Ni treba daleč, da bi videli podobne primere. Kakšno sporočilo slovenski javnosti danes pošilja vlada Roberta Goloba, ko prebivalcem vsiljuje varčevalne ukrepe in ves čas grozi s finančnim kolapsom, medtem pa izvaja največjo mobilizacijo tuje delovne sile v zgodovini države? In kako pričakuje, da bodo tuji delavci sprejeti med domačini, ko notranje ministrstvo nenehno proizvaja histerijo okoli »migrantskega kriminala« in »nevarnosti terorizma«, zaradi česar med Slovenci prevladuje občutek, da se je prestolnica spremenila v balkanski Cape Town? O posledicah zgovorno govorijo javnomnenjske raziskave, sam jih vidim tudi iz prve roke. V zadnjem tednu smo na portalu Ambasade Rog objavili pričevanja tujih delavcev, ki so se uspešno vključili v okolje in si prizadevajo ostati v Sloveniji. Ko pa so te navdihujoče zgodbe poobjavili mainstream mediji in so se znašle v obtoku na družabnih omrežjih, je med komentarji prevladovala predvsem ena teza: »Pridnih tujcev je morda par odstotkov, večina je pa kriminalcev in ekstremistov, ki so prišli samo delat zdraho!« Če torej volivci vidijo skoraj 20 odstotkov naše delovne sile kot varnostno in kulturno grožnjo, je samo vprašanje časa, kdaj bodo ponovno izbrali Janšo.

Znova in znova tako gledamo sredinske stranke, ki se ne morejo izkopati iz pasti evropske razvojne politike. Ne morejo zagotoviti gospodarske rasti, če ne izpodbijajo delavskih standardov in ne uvažajo poceni delovne sile iz tujine. Hkrati ta delovna sila ostaja poceni ravno zato, ker te vlade podpihujejo predsodke do nje, jo z zakoni kriminalizirajo in marginalizirajo ter ji onemogočajo enakopraven položaj. Tujci ob ekonomski negotovosti domačinov tako postanejo simbol za vse, kar je v družbi narobe. Desni populisti še najbolje razumejo, da današnja politika ne more zares prinesti ekonomske stabilnosti, lahko pa ponudi kratkotrajne občutke katarze, maščevanje nad krivci, ventil za sproščanje ljudske jeze. Občasne zmage desnih populistov so tako postale povsem neizogiben del evropske gospodarske ureditve – nujen pogoj, da se lahko kontradikcije peljejo naprej.

Po n-ti ponovitvi tega cikla se zato zdi, kot da so sredinske stranke na evropski ravni že sprijaznjene s takšnim stanjem stvari. V Bruslju ni nobene panike ob Wildersovi zmagi. Vedo, da tudi on ne bo zares izpolnil obljub – ustavil priseljevanja, umaknil podpore Ukrajini ali celo popeljal Nizozemsko iz EU. Tudi on je ujetnik enakih gospodarskih procesov kot sredinski tehnokrati. Tudi Meloni in Orbán ter malo manj Janša so grozili s sesutjem evropskega sistema in napadom na mednarodni multikulti kapital – in kaj je bilo od tega? Na periferiji delajo velik šov iz varovanja meja in poniževanja migrantov, v Bruslju pa so konstruktivni sogovorniki. Politiki iz etabliranih strank morajo le potrpežljivo preslišati napihnjeno hujskaško retoriko, pa se »jezni outsiderji« kmalu začnejo sami premikati proti sredini. Geert Wilders si je že med kampanjo nadel imidž konstruktivnega sodelavca, kot bi hotel Bruslju namigniti: »Saj ne mislim čisto resno.« Vse te ljudi – tudi vzpenjajoče se skrajneže iz nemške AfD – bodo kmalu lahko varno posedli v sredinske koalicije in z njimi delali biznis.

Še pred nekaj leti smo na evropskem političnem parketu poslušali zamisli o prepovedi skrajno desnih strank, danes je verjetneje, da jih bo politični sistem Unije integriral v svoje mehanizme in jih uporabil kot ventil za občasno sproščanje tesnobe volivcev. Skupine migrantov bodo v tej zgodbi ritualno žrtvovane, da potešijo jezo ljudi, nato pa bo šel posel dalje. A vprašanje je, kako dolgo bo ta nevarna politična igra vzdržna, preden bo fašizem iz periodične dopolnitve evropskemu gospodarskemu režimu prerasel v čisto pravo oblast, ki dejansko drži vajeti v rokah. Jasno je le nekaj: če ne bomo zmogli preseči današnje gospodarske ureditve, Evropi takšna prihodnost ne uide.