Komentar / Realnost

dr. Bogomir Kovač

8. 12. 2023  |  Mladina 49  |  Ekonomija

Podnebna konferenca COP 28 v Dubaju ponavlja že ustaljen politični ritual. Na eni strani klavrno potrditev naraščajočih izpustov in globalnega segrevanja, na drugi pa parado hipokrizije obljub o blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanjih nanje. Podnebne spremembe so nedvomno osrednji globalni problem sodobnega sveta, Evropa se segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. Leti 2022 in 2023 veljata za najtoplejši v zadnjih stoletjih. Tveganja in škode dramatično naraščajo, možnosti za doseganje želenih podnebnih ciljev do sredine stoletja pa se zapirajo. Toda v vedno bolj problematični svetovni ureditvi je podnebna diplomacija edina prava politična platforma sodelovanja. Podnebna odgovornost je večja pri razvitih kot manj razvitih državah, globalna neenakost je tudi tukaj problem. COP 28 ga rešuje z novim finančnim skladom za pomoč pri podnebnem prilagajanju revnejših držav. Hkrati pa prav COP 28 do konca razgalja lažno politično podobo in nemoč boja glede podnebnih sprememb. Slovenija je del te zgodbe, pri oceni škod podnebnih sprememb je na vrhu EU. Dokaz več o bridkem koncu dosedanjih sprenevedanj.

Vsakoletna COP, kratica za globalno konferenco partnerjev pod okriljem ZN (UNFCCC), je del tridesetletnega procesa pogajanj o omejevanju posledic podnebnih sprememb. Zadnja poročila mednarodnih institucij ne dopuščajo dilem. Nobenih pravih možnosti ni, da bi dosegli cilje Pariškega sporazuma (COP 21, 2015), pri sedanjih ukrepih bomo namesto želenih 1,5 stopinje segrevanja planeta glede na predindustrijsko raven (1850–1900) pristali na 2,8 ali več. Za nameček se globalna uporaba fosilnih goriv in količina izpustov nenehno povečuje. Države načrtujejo do leta 2030 za 110 odstotkov večjo produkcijo in uporabo fosilnih goriv, kot ustreza želenim podnebnim ciljem in zavezam (Production Gap Report, 2023). Očitno se prednostim ogljične energetike in tehnologijam nihče ne more niti ne želi odpovedati. Razvite države so zgodovinsko odgovorne za sedanje razmere, hkrati pa poskušajo zeleno tehnološko revolucijo izrabiti za utrditev vodilnega položaja v svetu. Manj razviti zahtevajo prerazdelitev odgovornosti, finančno in razvojno pomoč največjih onesnaževalcev. Skoraj milijarda ljudi v Afriki nima dostopa do elektrike, povprečen državljan EU proizvede v enem dnevu več izpustov CO2 kot Afričan v letu dni ... Krivda in odgovornost razvitih in bogatih držav sta tu več kot jasni.

Toda splošno zavedanje, da svet potrebuje energetsko zamenjavo fosilnih goriv, tehnološko in institucionalno transformacijo tržne družbe, politično prerazdelitev moči, vendarle postopoma uspeva. Mednarodni podnebni diplomaciji je v tridesetih letih uspelo vzpostaviti vrsto multilateralnih institucij, analiz in mehanizmov za bolj ekološko naravnane razvojne spremembe. Danes je politična zaveza več kot 190 držav, tudi treh vodilnih svetovnih onesnaževalcev, ZDA, Kitajske in EU, da znižujejo izpuste fosilnih goriv, ena redkih skupnih akcij razklane in nesposobne svetovne politike. Podnebna pogajanja so preprosto politična igra z ničelno vsoto. Nihče ne more pridobiti koristi na račun drugega, ne da bi bil na koncu sam na slabšem. Danes vemo, da so brezobzirna zahodna industrializacija in urbanizacija ter tudi kolonialno izkoriščanje naravnih virov in držav omogočili bogastvo in razvitost zahodnega sveta. Seveda na račun vzdržnosti planeta in razvojnega siromaštva večinskega »tretjega sveta«. Zato so danes pogajanja tako zahtevna, ekonomska in moralna prizadevanja za pravičnejšo porazdelitev odgovornosti med onesnaževalci in žrtvami pa tako neuspešna. Podnebni politični hipokriziji tod ni videti konca.

Klimatska retorika je že dolgo del političnega kapitala, krinka za prazne obljube na podnebnih konferencah in ukrepi, ki ne smejo ogroziti dobičkov in tehnološke prevlade. COP 28 naj bi ponudila najkompleksnejšo analizo stanja doslej, bolj operativno agendo ukrepov, stavi tudi na podporo naravni odpornosti planeta, predvsem pa na jasne zaveze o ekonomski pomoči. Ustanovitev sklada za financiranje škod in izgub zaradi podnebnih sprememb je že sedaj največji dosežek COP 28. Gre za uresničenje starih zavez glede »podnebnih financ«, toda spet ostajamo na pol poti. Ekološko škodo so ekonomisti pred desetletji ocenjevali na dva odstotka globalnega BDP (Sternovo poročilo, 2006), v letu 2050 naj bi brez ustreznega prilagajanja podnebnim spremembam izgubili slabo petino svetovnega BDP, Kitajska na primer četrtino (Swiss Re Institute, 2022). Ekonomske izgube zaradi podnebnih sprememb v obdobju 2010–2022 znašajo 1500 milijard USD, v sedemdesetih letih zgolj 184 milijard, in so vseskozi podcenjene (WMO, 2022). Hkrati bi na globalni ravni potrebovali v boju za podnebno vzdržen planet in ekološko transformacijo držav okoli 10.000 milijard USD zelenih investicij, slovenskih 10 milijard je del te zgodbe. Toda v zmedi nizanja teh številk nimamo ocene stroškov in koristi, vemo, da dajemo premalo, in hkrati ne vemo, kakšna je celovita učinkovitost podnebnih naložb. Pričakujemo in zahtevamo, da se manj razvite države prilagodijo, odrečejo razvoju in pristanejo na energetsko revščino. Novi podnebni sklad bo morda skupno meril nekaj sto milijard USD, premalo za financiranje razvojnih potreb tretjega sveta. Teh ne usmerja energija vetra in sonca, še manj nora elektrifikacija transporta, temveč tehnološki razvoj in socialna država. Dobili smo zgolj novo pokritje za zeleni kolonializem razvitega sveta.

Najslabše napovedi glede podnebnih sprememb se uresničujejo. Evropa je med ranljivejšimi celinami, Slovenija je s povprečno 3452 evri izgub na prebivalca (1980– 2020) na vrhu v EU. Dosedanji politični dogovori so očitno neuresničljivi, ekonomsko in tudi tehnično razvojno zgrešeni. Zato je podnebna hipokrizija najusodnejše vodilo globalnega segrevanja.