Komentar / Dogovorna ekonomika

dr. Bogomir Kovač

15. 12. 2023  |  Mladina 50  |  Ekonomija

Neslavni spor med Medicinsko fakulteto (MF) in ljubljanskim Univerzitetnim kliničnim centrom (UKCL), drama zaradi neplačanega dolga UKCL in grožnje MF o prenehanju opravljanja storitev, se je začasno končal s spravo pod okriljem Univerze v Ljubljani (UL). Tragedije imajo od antičnih časov dva ločena obraza, dramski zaplet in razplet, igre s krivdami in kaznimi, nenavadnimi obrati. In vse to se je razkrilo v institucionalnem trku dveh uglednih javnih zdravstvenih institucij in njihovih vodstev, tokrat celo brez običajnih privatizacijskih strašil. Poslovni in finančni kaos je očitno rdeča nit organizacijskih in poslovnih problemov slovenskega zdravstva, kjerkoli in kadarkoli. Hkrati pa je domačijska logika medsebojnega poslovanja MF in UKCL izvrsten primer ohranjanja zdravstvene »dogovorne ekonomike«. Očitno bo slovensko zdravstvo brez jasnih poslovnih razmejitev in menedžerske odgovornosti še naprej proizvajalo afere in izgube. Ko univerzitetne institucije izgubljajo ugled, se zlomi še zadnji okop družbenega zaupanja. In to je naša tragedija skupnega.

Afera z neplačanimi dolgovi je najprej ovita v kopico obojestranskih zavajajočih informacij, ki trajajo desetletja. V tej zgodbi MF s svojimi tremi inštituti in centri izvaja strokovne storitve za različne zdravstvene institucije, največ za UKCL. Storitve opravlja in zaračunava po starih ustaljenih poteh, največkrat prek javnih razpisov in brez posebnih pogodbenih razmerij. Plačila potekajo bolj ali manj redno, redke zaplete pa običajno rešujejo z medsebojnimi dogovori. Pandemija je v to poslovno letargijo prinesla dramski zaplet. Pandemija je ustvarila nenavadne krizne razmere, obseg dela je skokovito narastel, priznane cene storitev tudi, zlasti slovitih testov, financiranje je postalo z državnimi intervencijami vse bolj brezglavo. UKCL je v stiski očitno začel prerazdeljevati denar od lojalnih partnerjev (MF) k zahtevnejšim dobaviteljem, tako da se je od leta 2020 nabralo za 44 milijonov terjatev, med njimi 88 odstotkov neplačanega dolga UKCL. Preprosto, finančno reševanje UKCL je postalo potapljanje MF in njenih načrtovanih investicij. Na vrhuncu afere je UKCL obtožil MF, da izkorišča monopolni položaj in visoke cene, zato dolga ne namerava plačati. MF pa je v nespretni javni zaostritvi odnosov z vodstvom UKCL zavrnila razkritje cen in zagrozila s prenehanjem opravljanja nujnih storitev. Kavbojska drža Marka Juga na čelu UKCL glede sodnih odredb in poslovno opletanje dekana Igorja Švaba z MF sta bila preprosto šokantna.

Čudaštvom ni videti konca. Vzemimo zgolj dva para vzporednic, notranjo ekonomiko MF in poslovanje UKCL, medsebojne pogodbe in transferne cene. Poslovno poročilo MF (2022) razkriva, da skoraj polovica prihodkov fakultete prihaja iz tržne dejavnosti. Toda dva največja inštituta (MIZŠ, IP), skupno z več kot 30 milijoni prihodkov, nista opredeljena kot posebna poslovna enota (stroškovna ali »profitna« centra). Torej ju kljub izrazito tržni naravnanosti vodimo in upravljamo mimo podjetniške logike. Podobno zadrego imamo v UKCL, izjemno veliki in razvejeni instituciji s posebnim statusom javnega zavoda sui generis, ki je daleč od menedžerskih zahtev in poslovnih standardov profesionalnega vodenja in upravljanja. Torej imamo dve instituciji, ki preprosto nimata potrebnih nastavkov za kakovostno medsebojno delovanje. Formalnopravna podlaga njunega odnosa so jasno določene medsebojne pogodbe, lahko dolgoročne ali letne, tudi sprotne, še posebej v izjemnih (pandemijskih) razmerah. Socialistična Jugoslavija je sredi sedemdesetih let na ideoloških krilih svoje »tretje poti« izumljala samoupravne sporazume in družbene dogovore kot nadomestek trga in pogodbenega prava. Zdi se, da se je voluntarizem takšne »dogovorne ekonomike« z vsemi predvidljivimi posledicami ohranil tudi v odnosih med MF in UKCL. In nazadnje smo pri transfernih cenah med specifičnimi povezanimi osebami. Razkritja strukture cen med deležniki (zahteva UKCL), značilna za »dogovorno ekonomijo«, so v poslovni praksi vsaj tako nenavadna kot uporaba cenovnih modelov iz let 1982 ali 1996 (MF). Temeljno vodilo teh transakcij je vedno tržno načelo. Izbira najprimernejše metode primerljivih prostih cen, dodatkov na stroške, stopnje čistega dobička ali morda porazdelitve dobička … je del avtonomnih poslovnih odločitev glede na posebnosti storitev. Vse drugo je domena pogajanj, pogodbenih razmerij in njihovega spoštovanja. Tu se začne in konča menedžerska odgovornost, v zasebnem in javnem sektorju.

Toda težava je globlja. V Sloveniji smo leta 1988 izpeljali reformo javnih služb kot izhod iz institucij samoupravnih interesnih skupnosti. Nova država je to nadgradila, toda splošna in posebna zakonodaja o javnih zavodih je statusnopravno in poslovno zanemarila ključno čer, hkratno izvajanje javne službe in tržne dejavnosti. Tu leži izhodiščna sistemska krivda države za nastali spor. Druga tiči v smiselnem preoblikovanju nedorečenih poslovnih enot, v našem primeru obeh osrednjih inštitutov (MIZŠ, IP) v gospodarsko družbo, če je število zaposlenih veliko in delež tržnih dejavnosti prevladujoč. To je domena ustanovitelja in javnega zavoda, ki s tem hkrati ohranita javni interes in povečata učinkovitost poslovanja. V vsakem primeru pa potrebujemo jasno računovodsko in poslovno razmejitev dejavnosti javne službe in tržnih transakcij, dosedanje ločeno knjiženje je treba povezati z razmejitvijo stroškov, virov financiranja in pogodbenih zavez, zlasti plač. V kloaki teh nedoslednosti je težko biti pameten, še težje pošten.

Sklep je na dlani. Z ekonomiko javnega sektorja kot sistemsko težavo te države se že desetletja nihče ne ukvarja, zato tonemo vse globlje. Osupljiva in nedojemljiva afera neplačevanja dolgov med MF in UKCL je zato zgolj vrh ledene gore. Toda ravno zato je tako pomembna.