Komentar / Na vzhodu nič novega

Heni Erceg

15. 12. 2023  |  Mladina 50  |  Hrvaška

S televizijskih zaslonov v nas spet dan za dnem zrejo velike, preplašene otroške oči. Matere sedijo v avtomobilih, prav tako preplašene, vendar trdno odločene, da bodo otroke odpeljale na varno, ta domnevno varni kraj pa bo kako begunsko taborišče, ki bo kmalu vzniknilo tam, poleg množice drugih, ki že stojijo na Bližnjem vzhodu. »Ne skrivam atomske bombe in moj sin ni terorist, pa vendar so mi porušili hišo,« so besede obupane – če uporabimo brezdušno politično izrazje – nepomembne postranske žrtve, ene od številnih, ki so v Libanonu izgubile življenje ali lastnino v zgolj nekaj dneh brezumnega izraelskega napada na to državo, s katerim naj bi libanonski Hezbolah prisilili k izpustitvi dveh zajetih izraelskih vojakov.

Povodi, najsi so še tako nepomembni, so vedno dobrodošli: spor na Kosovu, neprijazen pogled kakega Bošnjaka, namenjen Srbu, napačna beseda Hrvata, izrečena sosedu Srbu ali obratno, izraelski vojak, ki so ga ugrabili Palestinci … Vsaka od teh stvari je več kot dovolj, da se generali zganejo in dolgočasno vsakdanjo »nizko raven spopadov« dvignejo na višjo in nato na najvišjo raven, tisto, na kateri je končno dovoljeno uporabiti vse gore proizvedenega, a nikoli uporabljenega orožja, in navsezadnje na raven spopada, v katerem si bo mogoče prigrabiti tuje ozemlje, pa čeprav samo meter ali dva. Izrael je spet spustil z verige svoje generale, glas razuma, če sploh še obstaja, pa je popolnoma utihnil, tanki in letala uničujejo libanonska mesta, Bejrut – ki je bil po obnovi eno najlepših mest na svetu – je znova v plamenih, v samo šestih dneh je Izrael uničil libanonsko infrastrukturo, in čeprav je, kot trdi, napadal samo vojaške objekte, je v teh šestih dneh umrlo skupaj skoraj 300 ljudi, večinoma ženske, otroci …

Malo pred napadom na Libanon je bilo zaradi enega zajetega izraelskega vojaka v Gazi ubitih najmanj sto civilistov, v Hajfi pa izraelski državljani umirajo pod naključnimi izstrelki iz Hezbolahovih minometov. Zanka smrti se spet zateguje okoli civilnega prebivalstva, izraelska oblast je diplomacijo in pogajanja zamenjala z orožjem in na vprašanje, ali ni bil izraelski odziv na ugrabitev enega vojaka in na izzivanje libanonskega Hezbolaha pretiran, veleposlanik te države v Zagrebu cinično odgovarja, da je »sorazmernost akcije treba meriti z obsegom grožnje«, zato je dejanska akcija v odziv na teoretično grožnjo popolnoma naravno pripeljala do neizprosnega pobijanja civilistov in množičnega begunskega vala. Gospod veleposlanik je še rekel, da bi to »akcijo« lahko končali v borih dveh dneh, vendar »se želimo izogniti civilnim žrtvam, ker je Libanon miroljubna turistična država, s katero nimamo težav, odkar smo se leta 2000 umaknili iz njenega južnega dela«.

Iz te »miroljubne turistične države« danes odhaja na tisoče državljanov, ki so ostali brez domov, ki želijo iz vojnega pekla rešiti otroke in ki jih onstran meje čakajo mračna begunska taborišča. Medtem so državljani »Zahoda« pravočasno odnesli pete, umaknile pa so se tudi mirovne sile ZN, ki bi morale varovati civilno prebivalstvo in poskrbeti za ustavitev spopadov, da bi se o državnih mejah Izraela, pa tudi Palestine še enkrat poskušali pogovoriti za pogajalsko mizo, ne na tanku.

Toda vladarjev sveta, tistih, ki danes stojijo za novimi smrtonosnimi akcijami Izraela, kakor so včeraj stali za Srbijo in Miloševićem, preplašene otroške oči, mala trupelca preprosto ne ganejo. Če ne bi bilo tako, ne bi bila mogoča niti neznosna lahkost, s katero v islamskem svetu kakor po tekočem traku vznikajo vojna žarišča. Potem pa si je življenje privoščilo šalo in nekako sočasno s tistimi otroškimi očmi, ki bodo resnično žalost šele spoznale, smo na TV-zaslonu ugledali voditelja največje svetovne sile, mistra Busha, kako se sproščeno baše s hrano in razglaša, da se bodo razmere »tam doli umirile, takoj ko bo Hezbolah nehal delati sranje«. Mikrofone v razkošni jedilnici na srečanju G8 so nepremišlje no pustili vključene in tako je imel ves svet priložnost slišati vulgarni cinizem ameriškega predsednika, opazovati odvratno lahkotnost, s katero je med goltanjem malih kanapejev s kaviarjem govoril svojemu pajdašu Tonyju Blairu, da »tja dol ni treba pošiljati mirovnih sil«, ne, raje bo poslal svojo Condy (Condoleezza Rice), »da, da, dobro bi bilo, če bi Condy odšla čim prej«, je odvrnil britanski premier, malomarno sklonjen k Bushu, ki je mlel svoje kruhke in odločal o usodi tistih libanonskih otrok.

Ta prizor in pogovor dveh veljakov – med mandatom katerih se je začela tudi vojna v Iraku, kjer je bilo do zdaj ubitih približno 50 tisoč ljudi, večinoma civilistov – sodita med tiste, ki ostanejo v spominu, ker pričajo o okrutni razčlovečenosti elite, katere partikularni interesi odločajo o prihodnosti sveta. Ob tem prizoru pa smo se spomnili tudi tistega, v katerem sta v ameriškem Daytonu tukajšnja vladarja Milošević in Tuđman, nagnjena nad zemljevid BiH, pohlepno risala nove meje te države. In to po genocidu v Srebrenici, potem ko je »sorazmernost akcije« Miloševićevih generalov določila »obseg grožnje« tistih redkih islamskih »teroristov« med prebivalci BiH.

Naj pojasnim: ne, ne gre za Libanon, tole je mučni dokaz, kako se besedilo izpred 17 let prilega brezčutnemu ponavljanju zgodovine – 17 tisoč mrtvim civilistom v Gazi –, zdaj videnemu skozi oči nekih drugih otrok. Edine svetlobe v svetu, ki se je nevarno približal območju somraka.