Komentar / Šok, pogojno zdravilen

Janko Lorenci

22. 12. 2023  |  Mladina 51  |  Kolumna

Janez Janša že lep čas išče način, kako se s prihodnjimi volitvami vrniti na oblast. Za to nujno potrebuje zaveznike, morebitne nove stranke. Od tod različni manevri: upokojenci Pavla Ruparja, prismuknjeni predlog Petra Jambreka, previdno mikastenje z NSi, ki bo nazadnje vedno z veseljem pristala v Janševem premierskem objemu, tuhtanje, ali bi se dalo skleniti zavezništvo s SD, ki na lokalni ravni že sodeluje s SDS, ima upogljive ministre a la Han in še vedno časti Pahorja, ki navija za veliko koalicijo.

Najresnejši in hkrati najbolj negotov tak projekt pa je seveda Anže Logar. Ta se po milimetrih odmika od matične stranke, vendar ni jasno, ali postaja Janšev nasprotnik ali se gre gromozanski blef. V osnovi pa sploh ni pomembno, ali uprizarjata Janša in Logar veliko slepilno predstavo ali ne. Bistveno je, da bo Logar, če bo ustanovil stranko in z njo prišel v parlament, z Janšo v vsakem primeru sklenil zavezništvo in mu omogočil ponoven vzpon na oblast. Za zdaj po Pahorjevem zgledu igra na magično geslo »stopiti skupaj« in sodeč po anketah mu marsikdo verjame.

Za Janšo pa zlahka uporabimo opis, s katerim je kolumnist N. Y. Timesa označil Trumpa: »Med mandatom so vsi – nasprotniki, zavezniki, mediji – podcenjevali njegovo voljo, da ruši pravila. Je človek brez omejitev, brez vesti, brez dostojanstva, etike ali integritete, zavezan samo lastnemu interesu.« Hočemo reči: kdor sklepa zavezništva s takimi trumpi-janšami, jih omogoča. Avtokrati imajo vedno pomočnike, brez katerih ne morejo. Vsi niso antidemokrati, a do demokracije so vsaj ravnodušni, vsekakor pa jo podrejajo svojim interesom. V slovenskem primeru so taki pomočniki delodajalska združenja, številni lobiji, cerkev, nekateri mediji ali posamični novinarji v njih. Vsi našteti s podporo Janši in njegovi stranki ogrožajo demokracijo, tudi če je sami nočejo uničiti. Toliko bolj velja to za Logarja, še zdaj člana SDS.

Skratka, anketno najbolj priljubljenega politika v Sloveniji je treba čim prej vprašati: Anže Logar, ali bi sodelovali v vladi, ki bi jo vodil Janez Janša? Kot vemo, tako sodelovanje trenutno zavrača celo Tonin.

Zdaj pa k vladajoči koaliciji. V slabem položaju je, naskakujejo jo z vseh strani, pred njo so na domačem in mednarodnem terenu težki časi. Zaupanje v Goloba in druščino se še zmanjšuje, počasi bo šlo za politični obstoj. To še ne pomeni, da je vse izgubljeno. Toda če hoče koalicija živeti do konca rednega mandata ali dobiti celo drugega, se bo morala strezniti, zresniti, doživeti katarzo – težko je najti ustrezno besedo. A najkasneje v nekaj mesecih bomo videli, ali je bilo zanjo velikansko zmanjšanje zaupanja zdravilni šok ali samo šok.

To pa ne velja le za oblast, čeprav daleč najbolj zanjo, ampak tudi za medije, sindikate, civilno družbo … Če bo SDS s pribočniki spet na oblasti, se bo položaj za vse po vrsti izrazito poslabšal, spet se bodo znašli tam, kjer so že bili v tretjem Janševem mandatu, le da bodo pred njimi še tri, štiri taka leta. Težko jih bo preživeti. Prvi bodo na udaru mediji, zlasti RTV, sindikati bodo ostali brez socialnega dialoga, civilna družba brez oblasti, ki bi zanjo imela nekaj posluha. Tudi razumni gospodarstveniki vedo, da bo gospodarstvu v janševsko razdejani Sloveniji, na slabem glasu tudi zunaj, šlo slabše. Na slabšem bo prav tako velika večina volivcev, celo Janševih, saj bodo javne službe, zavarovalna polica navadnih ljudi, še bolj hirale.

Ne gre za to, da bi našteti slepo in ponižno sprejemali vladno ravnanje. Ostati morajo kritični, a ne kritikastrski, kdaj kaj ponuditi, sprejeti kako žrtev … in se kdaj spomniti, kako se jim je godilo pod Janšo. Za mehki pritisk gre, skratka, pa tudi za zavedanje, da bo Slovenija kljub vsem hibam te oblasti težko znova dobila v socialnem in še kakšnem pogledu boljšo koalicijsko kombinacijo.

Zresnitev, kot rečeno, čaka predvsem oblast, in to glede načina in vsebine delovanja. Goloba vleče k tlom bolj forma vladanja kot njegova vsebina. S praznimi, prenagljenimi, prelomljenimi napovedmi si je zapravil verodostojnost bolj kot z dejanskimi socialnimi in ekonomskimi ukrepi. Brez verodostojnosti ni zaupanja, brez zaupanja ni mogoče vladati produktivno, torej tudi z nevšečnimi ukrepi. Premier mora napraviti cezuro, prelom, viden tudi na zunaj; morda bi lahko razmislil o javnem nastopu, v njem ocenil dosedanji mandat, v grobem napovedal, kaj namerava, priznal tudi osebne napake, brez pretiravanja naštel dosežke, ki obstajajo – in rekel: odslej bo drugače. In se tega seveda držal, zatrl ugajaštvo, optimizem zaradi optimizma, hotenje, da vedno napravi močan, takojšen vtis (nekaj od tega je nakazal v intervjuju na nacionalki). Verjetno bi moral še prevetriti vlado in kabinet.

Glede vsebine bi pametna, trezna vlada dala ves poudarek zgolj nekaj najbolj nujnim področjem, zlasti zdravstvu. Visoke besede o reformah bi nadomestila s skromnejšimi, a otipljivimi izboljšavami. Deloma bi pazila na (ne)priljubljenost svojih ukrepov. O pomembnih rečeh bi bila ministrstva absolutno usklajena. Osnovno smer vsemu bi dajala koalicijska pogodba.

Strnimo: karkoli bo počel Janša, mu ne bo pomagalo, če se bo drugi pol streznil. In obratno: brez streznitve nas čaka deja vu. Potem se utegne prej ali slej zgoditi najslabše: antijanšizem bo izgubil moč, nad levo sredino razočarani volivci bodo rekli, saj je vseeno, bo že kako, pa naj bo Janša ali Logar. Antijanšizem nas je doslej v obliki novih obrazov reševal pred madžarizacijo, neizbežno, če bi Janša dobil dva mandata zapored. Dokončno razočaranje nad Golobom lahko dokončno zatre vzorec iskanja novih obrazov.

Vlada še ima nekaj časa za zasuk. Za politiko pa še naprej velja: vsi niso enako slabi.