Komentar / Slovenci, k orožju!

N'toko

22. 12. 2023  |  Mladina 51  |  Žive meje

»Vrag je vzel šalo. Oborožite se. Legalno.« S temi besedami je pred dobrima dvema mesecema Janezu Janši uspelo nazadnje razdražiti javnost in spodbuditi ostre obsodbe političnih nasprotnikov. Zapis na tviterju naj bi po besedah predsednice Pirc Musar pomenil »dodatno varnostno tveganje in rušil temelje demokratične države«. »To je najmanj neodgovorno, neokusno, če ne zelo nevarno početje …« je dodala zunanja ministrica Fajon, v Levici pa so opozorili, da je »orožje ena najnevarnejših stvari, ki ne spadajo v roke civilistov«. Že pozabljena provokacija pa ima nekaj mesecev kasneje vendarle drugačen zven. Če kaj, ima Janša občutek za razpoloženje v družbi in izkazalo se je, da njegov tvit ni bil toliko poziv kot opis nečesa, kar se že dogaja. Slovenci se namreč oborožujejo. V zadnjem obdobju doživljamo izrazito varnostno paniko, z njo pa naraščanje povpraševanja po zaščitni opremi. Specializiranim trgovinam komaj uspe sproti polniti police s solzivcem in elektrošokerji, naraslo je tudi povpraševanje po strelnem orožju. Vsega tega zagotovo ni sprožil Janšev tvit.

Kaj točno se je zgodilo, da smo se prebivalci zaspane podalpske deželice v tako kratkem času začeli počutiti, kot da živimo v brazilski faveli? Prvič, ugotovimo lahko, da panike ni mogla sprožiti dejanska rast števila kriminalnih dejanj, saj so ta kljub povečanju po koronskem obdobju še vedno pod desetletnim povprečjem in jih je kar tretjina manj kot recimo leta 2014, ko ni nihče razmišljal o nakupu solzivca. Prav tako moramo ugotoviti, da ne gre zgolj za produkt desne propagande, saj panika sega v vse sfere družbe, razprave o varnosti pa so danes v liberalnih krogih enako pogoste kot v desničarskih enklavah. Verjetno panika tudi ni v celoti produkt medijev, ki o kriminalu dejansko na podoben način poročajo že leta – prebivalci smo od nekdaj vajeni ob jutranji kavi brati črno kroniko, polno umorov, ropov in posilstev, pa nas do zdaj to ni spravilo v lovske trgovine. Dejansko gre za povsem svež pojav, ki se je razrasel v času sedanje vlade in je produkt političnih okoliščin v letu 2023.

Spomnimo se, tisti Janšev poziv k oboroževanju ni prišel brez konteksta. Napisan je bil kot odziv na palestinske proteste v Ljubljani v času, ko je minister za notranje zadeve Poklukar razglasil »povečano stopnjo ogroženosti zaradi terorizma« in uvedel nadzor na južni meji zaradi »nevarnosti radikalizacije«, med potencialne nevarnosti pa so bili uvrščeni tudi »protiizraelski protesti«. Za napeto ozračje so torej primarno poskrbeli organi sedanje vlade, Janša je zgolj izkoristil priložnost. A tudi ti ukrepi so imeli podlago v prejšnjih dogodkih. Že dlje se je namreč stopnjevala policijska kampanja povezovanja migracij s kriminalom, zaradi česar so standardna poročila o kaznivih dejanjih dobila povsem drugačen zven.

Ko danes kdo omeni kriminal, se razprava samodejno preusmeri na migrante. Ta sentiment ima korenine v nekaterih resničnih primerih – letos so na primer prosilci za azil zakrivili dva odmevnejša spolna napada, v okolici azilnih domov je bilo tudi nekaj incidentov oziroma drobnega kriminala. Da pa bi ti posamezni, statistično zanemarljivi incidenti v percepciji ljudi postali nacionalna varnostna kriza, je bilo potrebnega precej propagandnega truda. Tako je na primer mesec pred Janševim tvitom policija javnost presenetila s tiskovno konferenco, na kateri je govorila o porastu kriminala v Ljubljani, zadevo pa s statističnimi manipulacijami speljala tako, da je vsak poslušalec povečano tveganje lahko povezal le s povečanim številom prosilcev za azil (za nehumano koncentracijo teh v premajhnem azilnem domu je seveda pred tem poskrbelo policijsko ministrstvo samo). Mediji SDS so v tem času zakuhali več lažnih poročil o migrantskih posilstvih, da pa bi bila mera polna, so celo upravljavci Metelkove v medijih svoje interne težave predstavili kot problem migrantov … Tako se je zakotalila kepa in posamezna kazniva dejanja so dobila videz epidemije – vsesplošnega kriznega stanja, zaradi katerega ne more nobena Slovenka več varno na ulico. Čeprav so se enaki incidenti na istih krajih dogajali ves čas, jih je javnost lahko posplošila šele, ko je bila nanje nalepljena podoba tujca.

Ko gre za »naš kriminal«, ulični rop, drogo, podtaknjeno v pijačo študentki, ali nasilje v družini, to dojemamo kot lokalno ali individualno težavo, ki se nas ne tiče. Ti incidenti ne vplivajo na naše predstave o splošni varnosti države, krivdo pa pogosto celo pripisujemo žrtvam. Ko pa gre za »migrantski kriminal«, je to vedno vsesplošen napad na družbo – sistemski problem, na katerega se moramo odzvati čisto vsi. Za družbo je torej pomembno, da je kriminal, predvsem pa spolni kriminal, postal nekaj, kar v Slovenijo vdira od zunaj. In če prihaja od zunaj, se lahko pred tem branimo. Nimamo odgovora na nasilje soseda, ki je pretepel ženo, otroka, ki se je izživljal nad sošolci, šefa, ki je kradel delavcem … Lahko pa vse to projiciramo na podobo nasilnega azilanta ter fantaziramo, kako se mu pogumno postavljamo po robu. Tako je v teh tednih tisoče Slovencev, ki ne bodo nikoli v življenju videli migranta, kupilo zaščitno opremo pred njim. Tisti tazer ni zares varovalo pred ničimer, ponuja pa občutek varnosti ljudem, ki se ob kopičenju družbenih trenj počutijo vse bolj nemočni.

A vrnimo se k politiki. Ali res lahko verjamemo vladnim strankam, ko Janši žugajo s prstom in moralizirajo, da je oboroževanje »neodgovorno, neokusno, če ne zelo nevarno početje«? Iz njihovih dejanj bi prej sklepal, da jim takšno stanje v resnici ustreza. Ali za vlado ni bolje, da se ljudje ukvarjajo z neko abstraktno zunanjo nevarnostjo kot pa s slovenskimi družbenimi anomalijami, za katere ne najdemo rešitev? Ali ni za policijo bolje, da so nasilje, tatvine in posilstva nekaj, kar prihaja od zunaj, ne iz domače socio-ekonomske greznice? In mar ni tudi za politike nekaj tolažbe v misli, da lahko na današnja težka vprašanja vedno odgovoriš z nakupom še enega kosa bojne opreme? Samo poglejte, s kakšno vnemo se pred abstraktnimi zunanjimi grožnjami oborožuje država. Poglejte, kako s subvencijami spodbuja gradnjo domače varnostne industrije. Poglejte, kako v svojih kampanjah z mladimi komunicirata policija in vojska (eno izmed takšnih kampanj si lahko te dni ogledate kar v parku Tivoli): »Pridružite se nam in boste lahko tudi vi ovešeni z orožjem od glave do pet!« In poglejte, kako vlada v zunanjepolitičnih konfliktih postavlja prodajo orožja pred diplomacijo. Ali se politiki res smejo čuditi, ko prebivalci sledijo njihovemu zgledu?