Komentar / Zunaj spodobnosti

dr. Bogomir Kovač

22. 12. 2023  |  Mladina 51  |  Ekonomija

Letošnje trojne volitve v Srbiji, parlamentarne na državni ravni, regionalne v Vojvodini in lokalne v 65 občinah, so številni označili za volitve desetletja. Leta 2012 se je na oblast povzpela Vučićeva Srbska napredna stranka (SNS). Desetletno vladavino je sredi decembra leta 2023 kronala s popolnim političnim zmagoslavjem. Volitve so bile formalno svobodne, toda skrajno manipulativne in nepravične. Srbija je že desetletja v permanentni politični in ekonomski krizi. Družba je notranje razkrojena, obremenjena s patologijo svoje preteklosti in brezizhodne prihodnosti. Vučić je avtokratska politična figura, volitve so dale potrebno legitimnost njegovi mafijski ekonomiki države. Srbija je nesporno najvplivnejša in hkrati najbolj problematična država Zahodnega Balkana. Že dobrih sto petdeset let kroji usodo te regije, pomeni dramatičen prostor geopolitičnih preigravanj velikih sil. Dvajseto stoletje je bilo zanjo tragično in izgubljeno, 21. je lahko njena priložnost. Toda kakšna in za koga?

Angleški zgodovinar Christopher Clark začenja svoje Mesečnike, zgodovinsko epopejo zagonetk prve svetovne vojne, z dogajanjem na srbskem dvoru konec 19. stoletja. Zoran Đinđić, edini proevropsko usmerjeni predsednik srbske vlade (2001– 2003), ki so ga v nepojasnjenih političnih okoliščinah ustrelili, je še verjel v preporod Srbije v 21. stoletju. Srbijo je videl na pogorišču nekdanje socialistične Jugoslavije, po tistem ko je Miloševića deportiral v Haag. Skupaj s Koštunico, tedanjim predsednikom Srbije, sta bila kljub razlikam poroka evropeizacije Srbije, toda EU je bila bližja lastni »balkanizaciji«, zato mu v ključnih trenutkih ni pomagala. Georgios Papandreu, grški zunanji minister, je na Đinđićevem pogrebu jasno opozoril na ključno dilemo. Ali bo EU podprla Đinđićevo vizijo ali pa bo Srbija potonila v stare politične zablode Balkana. Po dvajsetih letih je epilog jasen – Srbija je ostala ujeta v svojo preteklost.

In Vučić je simbol njenega napredujočega nazadnjaštva. Đinđićeva idejna usmeritev je bila, da se Srbija na poti družbenega zasuka ne sme zaustaviti. Vučić je to njegovo večkrat izrečeno besedno igro poniglavo spremenil v politično parolo letošnjih volitev: »Srbija ne sme da stane – Aleksandar Vučić«. Ne gre zgolj za politično krajo, podobno folkloro pri nas rad uprizarja Janša, temveč za skrajno primitivno mimikrijo. Vučić je politični dedič Miloševića, Šešlja in Nikolića, Srbija je pod njegovo oblastjo od leta 2012 dejanska popolna antiteza Đinđićeve družbene vizije. Hkrati kot predsednik Srbije nikoli ne bi smel prevladati v volilni bitki svoje stranke. To je preprosto zunaj spodobne politične kulture. Pove pa veliko o naravi njegove desetletne avtokratske oblasti, ki volitve vsakokrat spremenijo v politično farso. Kdor ne razume in ne sprejme formule, da je Srbija dejansko Vučić, tod preprosto ne more uspeti. Vučić državo razume kot sredstvo za vzdrževanje svoje oblasti, zato brez vsakih omejitev manipulira z njo. EU in ZDA bodo na koncu pristale na sporno legalnost volitev na račun poštene legitimnosti. Nenačelnost krasi Beograd in Bruselj in zato smo tu, kjer smo.

Vučić je v teh desetih letih s svojo politično agendo Srbijo vendarle pripeljal v središče balkanskih dogajanj. Stavi na več političnih in ekonomskih kart. Na eni strani sprejema predpristopno igro z EU, hkrati se ne odreka Rusiji, sprejema ameriško hegemonijo na Balkanu in odpira vrata Kitajski. Igra s Kosovom je podobna. Ko se podreja evropskim rešitvam samostojnega Kosova, igra vlogo neznosne žrtve, hkrati doma še vedno prodaja idejo velike Srbije, ki nikoli ne bo priznala njegove državnosti. Če je treba, občasno poslabša odnose tudi s Hrvaško, kar Srbom kot poražencem balkanskih vojn vedno godi. Tako so mesec dni pred volitvami pompozno izgnali hrvaškega diplomata Šnajderja zaradi domnevne protiobveščevalne dejavnosti … Toda za Vučića štejejo ekonomski rezultati. Srbija je s šestimi milijardami tujih investicij prehitela celotno skupino drugih kandidatk za vstop v EU. Postala naj bi energetsko vozlišče Zahodnega Balkana, nosilec modernih tehnologij, Beograd bo leta 2027 »središče sveta« z razstavo EXPO. Ta bleščavost zakriva dejansko ekonomsko podobo Srbije z razmeroma šibko rastjo, pa visoko inflacijo in brezposelnostjo. Gonilo razvoja so državne infrastrukturne investicije, povezane s svetovno razstavo, vse drugo je podrejeno zasebnim kapitalskim interesnim združbam in moči Vučićevega političnega klana. Vučić je preprosto kopija Orbánove metode vladanja.

Opozicija je tukaj brez prave moči. Nima nobene alternative, ki bi vidno nasprotovala Vučićevi strategiji, niti glede EU in Rusije, še manj Kosova in mitologije srbskega nacionalizma. Preprosto ne premore dovolj političnega kapitala, da bi ji uspel volilni preboj, politično gradi na anti-Vučiću, ekonomsko je zgolj reciklaža njegovih rešitev. Ne premore karizmatičnega voditelja in nima niti kančka tiste Vučićeve premetenosti. Ko je največja opozicijska lista »Srbija proti nasilju« dobila polovico glasov vodilne SNS, največ doslej, so namesto relativnega zmagoslavja razglasili poraz in spet brezplodno zasedli ulice. Toda tam ne morejo dobiti volitev in še manj zlomiti Vučićeve oblasti, še posebej brez prave podpore EU.

In kaj lahko tu stori Slovenija, vzvišena znanilka demokracije na Zahodnem Balkanu in vneta zagovornica njegove vključitve v EU? Za začetek je to domača vaja iz načelnosti zunanje politike za dvoletni mandat v VS OZN. Volilna pravičnost in kritika Vučićeve avtokracije sta del tega. Če bomo znali zbrati pogum, da kritiziramo, kar je kritičnega, in podpremo, kar je naprednega, smo na pravi poti. Če bomo tod sledili nenačelnemu konformizmu EU, bomo sčasoma pridelali domačega Vučića. In Ljubljana bo postala Beograd, ne Bruselj.