Uvodnik / Rušenje Goloba
»Če me sprašujete o resnosti vprašanja, ki ga obravnava komisija za preprečevanje korupcije, bi rekel, da predsednik vlade ne more preživeti posledic primera. Če Gibanje Svoboda tedaj ne bo potegnilo ustrezne poteze, bosta to morali storiti koalicijski partnerici. Približno tako, kot so jo potegnile koalicijske partnerice leta 2013.«
—Anže Logar, poslanec SDS in vodja Platforme sodelovanja, v intervjuju v novoletni Sobotni prilogi Dela
Naj za začetek kar ponovimo, kar smo zapisali ob odločitvi premiera Roberta Goloba, da zamenja Tatjano Bobnar: šlo je za politično neumno odločitev, na premiera so vplivali ljudje, ki ves čas spletkarijo, ki so torej po načinu razmišljanja bliže Janši. Takrat je bilo jasno, da mu bo ta obračun škodoval, ker pač ljudem ni nikoli všeč, če se premieri vmešavajo v delo in kadrovanje v policiji.
In mu je tudi škodovalo, bolj kot karkoli, kar je naredil kasneje. Tudi zato, ker Tatjana Bobnar in Boštjan Lindav, dotedanji vršilec dolžnosti direktorja policije, nista človeka brez hrbtenice, ki bi se skrila in se borila za nadomestno službico, ampak mu bosta dala piti tinte. In sta mu jo tudi dala. Tako pač je v politični areni. Tatjana Bobnar je z vstopom v Golobovo vlado vstopila v politično areno, postala je polnokrvna političarka. Kar je legitimno. Logično je seveda tudi, da je zgodbo pograbila opozicija – afero ji je pač Golob tako ali tako prinesel sam.
Razrešitev ministrice je bila politična poteza. Da je Bobnarjeva v svoj bran razlagala, kaj vse se je prvi minister pogovarjal z njo, in to poskušala prikazati kot nedopustno vmešavanje v svoje delo, je bilo tudi logično. Šla pa je zelo daleč. Seveda lahko premier vpraša ministrico, koga namerava postaviti za direktorja policije, seveda lahko reče, da mu to ni všeč, lahko se pogovarja o posameznih odločitvah. In vlada lahko zavrne predlog ministra. Seveda je takrat »padla« tudi prijava Roberta Goloba protikorupcijski komisiji. Tudi to spada k politični igri. Tudi zato se na tak način premieru – vsakemu, ne le temu – jasno da vedeti, da je njegova oblast omejena in regulirana. Do te točke je vse potekalo normalno in običajno. Vse pa se je spremenilo, ko je komisija za preprečevanje korupcije 20. novembra zoper Goloba uvedla preiskavo zaradi suma, da je izvajal pritisk na nekdanjo notranjo ministrico in druge zaposlene na ministrstvu za notranje zadeve.
Zakaj? Protikorupcijska komisija v sedanji sestavi namreč doslej ni kazala takšne vneme pri obravnavi dejanj najvišjih funkcionarjev. Velja se spomniti, da je v času prejšnje vlade svetovalec premiera Janeza Janše Žan Mahnič sedel v operativnem štabu policije in sodeloval pri izrekanju ukazov policistom na terenu – skupaj z ministrom za notranje zadeve Hojsom. V času prejšnje vlade smo bili tako priča neposrednemu fizičnemu vmešavanju politika v operativno delo policije. Se je komisija lotila tega? Drugi primer: ministrstvo za zunanje zadeve pod vodstvom Anžeta Logarja je od podjetja, ki je bilo dolgo let v lasti brata premiera Janeza Janše Rajka Janše, kupilo 78.000 kemičnih svinčnikov za slabih 80.000 evrov. A kaj je ugotovila komisija pod vodstvom Roberta Šumija? Da je zdaj podjetje v lasti sinov Rajka Janše, torej nečakov Janeza Janše, kar pa ni več dovolj bližnje sorodstvo, da bi to še lahko imenovali koruptivno ravnanje.
Je s tem kaj narobe? Vsebinsko brez dvoma. A vendar je pravica vodje nekega organa, da se odloči, kakšno politiko bo vodil. In komisija pod vodstvom Roberta Šumija, ki ga je na ta položaj aprila 2020 imenoval tedanji predsednik Borut Pahor, je jasno dajala vedeti, da bo v tem mandatu zelo kriminalistično, zelo formalistično odločala o primerih. Njegova predhodnika Drago Kos in Goran Klemenčič sta presojala bolj vsebinsko, komisija je bila zato javno tudi bolj odmevna, a tudi izpostavljena. Šumi se je odločil za drugačno politiko: vsa leta že ravna njegova komisija zadržano. Kaj torej botruje nenadni spremembi? Iz primera Golob se je zaradi dolgoletnega sodelovanja s Tatjano Bobnar sicer izločil.
A našteti je treba še nekaj nenavadnih naključij. Petega septembra lani je namreč Robert Šumi s predsednikom Kluba slovenskih podjetnikov Jocem Pečečnikom predstavil skupno izjavo, v kateri sta se zavzela za poslovanje z državo brez podkupovanja. Klub slovenskih podjetnikov je interesno združenje z jasnimi ekonomskimi in političnimi interesi, Pečečnik ne skriva političnih ambicij, pri čemer sam posluje z državo, ima skupno investicijo z mestom Ljubljano, za Janševo vlado je na nenavaden način kupoval medicinsko opremo. Pečečnik tudi ne skriva, da ga sedanja vlada Roberta Goloba moti. Kaj je torej delal v njegovi družbi prej tako zelo previden predsednik protikorupcijske komisije? Septembra je bila ta izjava še videti kot morebitno nepremišljeno dejanje, decembra pa se je Šumi spet pojavil kot gost pogovora za Klub slovenskih podjetnikov. O tem, kako hitro je integriteta posameznega funkcionarja načeta, Šumi ve malodane vse. A vseeno se tem srečanjem ne more upreti.
Kdor je kdaj prisluhnil Šumiju ali bral njegove intervjuje, ve, da je ta sicer pošteni mož lačen pozornosti in soja žarometov. Zagotovo je to zaznal tudi Pečečnik, ki je bister mož. A ne le on – zato smo na začetku navedli citat Anžeta Logarja. Ker je iz njegovega odgovora tako zelo očitno, da so to željo po pozornosti in prepoznavnosti pri sedanjem predsedniku protikorupcijske komisije zaznali vsi ključni politični akterji. Ko gre za politiko, se velikokrat govori o pritiskih. A obstajajo še bolj zviti načini vplivanja. Na primer naklonjenost, nasmeh, pozornost.
Zastavki so veliki. Ustavljanje te vlade je danes interes številnih ljudi moči in denarja. Izjava Anžeta Logarja pa je seveda navadno sprenevedanje. Ko je Janšo doletela »obsodba« komisije leta 2013, ker ni znal pojasniti, od kod mu stotisoči evrov, mu je stal ob strani. In tudi vsa naslednja leta, tudi ko je bil leta 2014 obsojen zaradi korupcije.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.