Komentar / Horuk v stare čase?

Vlado Miheljak

5. 1. 2024  |  Mladina 1  |  Dva leva

»Kje imate drugačna stališča od večine v SDS?
Trenutno gre bolj za vprašanje, kaj igrati forte in kaj piano. Dokler ni v ospredju vprašanje tonalitete, melodija zveni v izbranih tonih.
(...)
Če boste ostali v stranki, bi bili pripravljeni na naslednjem kongresu kandidirati in prevzeti SDS?
Kot sem že dejal v prvem intervjuju po predsedniški kampanji, ne verjamem v sovražni prevzem, še posebej ne tako utrjene stranke, kot je Slovenska demokratska stranka. Zagotovo imam politične ambicije, in če bi bil tak dogovor, bi z veseljem razmislil o tem.«
— Iz pogovora Anžeta Logarja za Delo (30. 12. 2023)

V politični Sloveniji se ure ne vrtijo v ustaljeni evropski smeri, ampak obratno. Slovenija je startala parlamentarni boj vsaj leta 1992 z razmeroma jasno topologijo, kjer so se izrisale dolgoletne konture strankarske moči, prepoznavnih orientacij, programov in identitet. No, pravzaprav že leta 1990, ko so potekale prve pluralne volitve, je v družbenopolitični zbor takrat še stare skupščine vstopilo razmeroma malo velikih akterjev in pri njih je bilo prepoznati jasne obrise dolgoročnih usmeritev. V nasprotju s pavšalnimi oznakami, da je bil zmagovalec Demos (ta na volitvah sploh ni nastopil oziroma ni nastopil kot skupna lista ali jasno opredeljena predvolilna koalicija), je zmagala (s 17,3 odstotka) ZKS-SDP, neposredna dedinja stare Zveze komunistov ter osrednja predhodnica zdajšnje SD, druga je bila ZSMS, neposredna predhodnica kasnejše imperialne LDS (14,5 odstotka), šele tretji pa so bili krščanski demokrati (SKD) s 13 odstotki in nato Slovenska kmečka zveza, predhodnica SLS, z 12,6 odstotka glasov. Osamosvojiteljski in zaslugarski stranki Demosovega bloka SDZ in Pučnikova Socialdemokratska zveza sta se odrezali konkretno slabše. Mednju pa se je z 8,8 odstotka vrinila stranka Zelenih Slovenije, ki pa se je potem presenetljivo samoumestila v Demos in si hipno in za vnaprej zapravila privlačno in aktualno ime. Tako nekako.

Za prvo obdobje, vse do leta 2004, sta značilna prevlada strank »kontinuitete« in relativni vodilni položaj krščansko-ljudske strankarske ponudbe na desnici, ki pa je po velikem poku in združitvi leta 2000 po nekaj tednih, namesto da bi zavladala na strankarskem prizorišču, dejansko razpadla in implodirala. Delno zaradi osebnostne nekompatibilnosti ključnih akterjev, delno zaradi dolgih prstov JJ. Leta 2000 se je tako, namesto velikega loma in prevlade krščansko-ljudske opcije, zgodil triumf LDS, ki smo jo takrat razglasili za stranko, obsojeno na uspeh. A zaradi notranjih trenj in naveličanosti volilnega telesa je bila hitro po tej obsodbi na večni uspeh »rehabilitirana« – s prepričljivim porazom v spopadu z Janševo SDS na volitvah 2004. Namreč, Janša je po zgodovinskem porazu desnice leta 2000 stopil na izpraznjeno mesto in počasi poiskal in stkal identiteto, se (leta 2003) odrekel moteči sestavini social- v imenu ter popolnoma prevladal na desnici. In leta 2004 zmagal. Torej pred 20 leti. To je bila edina resnična zmaga SDS. Druge, ki jih je nenehno razglašal, so bile bolj posledica njegove kreativne (po)volilne aritmetike. A takrat, leta 2004, je SDS zmagala celo v volilni enoti Ljubljana Center, ki je bila prej in tudi kasneje za SDS in desnico neosvojljiva trdnjava. Ker je stara enotna LDS po porazu razpadla, je začasno neartikulirano gmoto levoliberalnih volivcev v precejšnjem odstotku nagovorila sicer vse bolj zmedena SD, potem pa se je od volitev do volitev začelo dolgo potovanje levoliberalnega ljudstva brez Mojzesa nazaj v obljubljeno deželo. Kot v svetopisemski priliki je zapadalo v idolatrijo novih obrazov vse do danes. In danes, 20 let po zadnji in edini zmagi SDS, je politična Slovenija spet na razpotju – v položaju, ko lahko zmagata Janša in desnica. No, zato morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji. Prvi je ta, da neartikulirano, modalno volilno telo, ki ni idejno vezano, v Logarju prepozna nekakšno tretjo pot. In drugo, da je volilna udeležba dovolj nizka. Pri zgodovinsko nizki udeležbi (50 odstotkov ali manj) bi Janša gotovo zmagal. Pri povprečni bo tesno, pri visoki (več kot 70 odstotkov) bo (podobno kot na zadnjih volitvah) gladko pogorel. Podrobnejši vpogled v strukturo respondentov pri volilnih simulacijah v javnomnenjskih raziskavah kaže, da Janši oziroma SDS obseg volilnega telesa ni prav nič narasel, ampak izkazuje trenutno prednost zaradi prehoda velikega dela levoliberalnih volivcev med neopredeljene. Torej problem antijanševskega bloka je, kako privabiti volivce na volišča. Levoliberalnemu bloku zelo verjetno ne bo ponovno uspelo privabiti volivcev z »novim novim obrazom«. Etablirane levoliberalne stranke pa so v krču. Gibanje Svoboda se bo borilo za preživetje. Levica lahko v ugodni situaciji potegne do deset odstotkov, identitetno in akcijsko zmedena SD, kjer se odločajo med slabo (Tanja Fajon) in še veliko slabšo (Matjaž Han) možnostjo, pa ne more biti nosilka levoliberalnega bloka.

A kakorkoli je perspektiva katastrofalna, ni brezupna. Že če bo antijanševskemu bloku uspelo pokazati, da je razlika med Janšo in Logarjem približno tako velika kot med Janezom in Ivanom, bo večji del zagat odpravljen. Če pa mu bo s kakršnimkoli manevrom uspelo zvabiti naveličane in razočarane volivce na volišča, bo Janša na volilni večer v svojem volilnem štabu plesal mrtvaško kolo. Kot leta 2011.