Komentar / Nemi krik slovenske diplomacije

Vlado Miheljak

12. 1. 2024  |  Mladina 2  |  Dva leva

»Dejstvo je tudi, da si države pogosto želijo, da bi bile resolucije sprejete z veliko večino, s soglasjem vseh. Morda bo veliko lobiranja za glas Slovenije na način, ki ga Slovenija ni vajena. Recimo pred glasovanji, povezanimi z Gazo, lahko ZDA potrkajo na vrata Slovenije. Pa tudi druge države bodo pozorne na Slovenijo.«
— Eric Voeten, profesor na Univerzi Georgetown (TVS, 2. 1. 2024)

»Oči celega sveta bodo uprte v nas. Ugled, ki ga imamo, obrnimo v dejanja, ki bodo pripomogla k miru in stabilnosti na svetovnih žariščih … Ne bomo tihi opazovalci, ampak aktivni udeleženci. Gradili bomo partnerstva in koalicije s članicami ter iskali skupne točke z vsako posebej.«
— Robert Golob optimistično o Sloveniji ob prevzemu mesta nestalne članice Varnostnega sveta OZN (STA, 1. 1. 2024)

»Na tožbo gledamo z velikim zanimanjem.«
— Cinični komentar Samuela Žbogarja za Radio Slovenija ob pozivu, da naj Slovenija podpre tožbo Južne Afrike proti Izraelu pred meddržavnim sodiščem ICJ za kršitev konvencije o preprečevanju genocida (citirano po Delo, 8. 1. 2024)

Molk ni vedno zlato, kot pravi bebava ljudska modrost. Tudi ne zločin sam po sebi. A molk neredko omogoča zločin. V zgodovini so se zločini zgodili ali se niso nehali, ker so tisti, ki bi morali kričati, obnemeli, se pritajili. Ne samo politiki. Tudi civilna družba in mediji. Če hočemo imeti politiko in diplomacijo, ki bo uveljavljala naše interese, ji moramo gledati pod prste, jo nenehno nadzorovati in nadležno spraševati.

Pred očmi svetovne javnosti se v Gazi dogajajo množični masakri, stradanje, pohabljanje, sistematično preganjanje civilnega prebivalstva, pretežno nemočnih žensk in otrok. Skratka, dogaja se genocid, ki se ga vse bolj agresivni Izrael ne trudi prikriti, ampak ga glasno in samozavestno opravičuje s predhodnim morilskim napadom Hamasa. Samozavestno zato, ker tisti, ki imajo največ moči, tega zločinskega pohoda ne zaustavijo, ampak zaustavljajo tiste, ki se trudijo kaj storiti. Še pred našim prevzemom mesta nestalne članice Varnostnega sveta OZN so Združene države dale veto na benigno in uravnoteženo resolucijo VS o »humanitarni prekinitvi ognja«, ki bi preprečila vsaj najhujšo humanitarno katastrofo. In v teh dneh državni sekretar te iste velesile, ki je eden od ključnih razlogov za odlaganje vsaj humanitarne blažitve katastrofe, potuje po Bližnjem vzhodu kot emisar rešitve; kot nekdo, ki bo razložil, kaj je za prebivalstvo Gaze in Palestince nasploh dobro in koristno ter kako naj si organizirajo življenje …

No, Slovenija zaradi praznikov še ni zares razpela jader na East Riverju, a je že mogoče slutiti, v katero smer in s pomočjo katerega vetra bo plula naša diplomatska barka. Vsekakor ne v smeri načelne drže in rešitve, ki bi zaščitila največje žrtve dolgoletnega in aktualnega konflikta na Bližnjem vzhodu. Kdor je poslušal nastop Tanje Fajon v prvi ponovoletni oddaji Globus na nacionalki, se je lahko le zdrznil. Govorila je predvsem o dveh osrednjih vojnih žariščih. Kajpak o Ukrajini in o Gazi. In naredila zelo jasen razloček v terminologiji. V prvem primeru, kjer je bil v slabih dveh letih poleg več deset tisoč vojakov na obeh straneh med ubitimi ali poškodovanimi sorazmerno majhen delež civilistov, govori Fajonova o ruski vojni in agresiji proti Ukrajini. Kar je točno. V primeru izraelskega masakra nad civilnim prebivalstvom v Gazi pa uporabi abstraktni oznaki konflikt in humanitarna katastrofa, ne da bi v dolgem traktatu omenila državo povzročiteljico. Tako pravi: »Marsikdo nam danes očita v globalnem jugu, da imamo dvojne standarde, da se Evropska unija oziroma Zahod drugače odziva na vojno v Ukrajini kot se danes do konflikta in humanitarne katastrofe v Gazi.« In to je res perverzno do obisti! Zaveda se dvojnih standardov, a jih v isti sapi ponovi in potrdi. Kdor reducira genocid, ki se pred očmi javnosti dogaja v Gazi, na »konflikt in humanitarno katastrofo« ni diplomatsko nevešč, neroden. Obratno. Je perfidno premišljen. In s prav nobenim komunikacijskim treningom se tega ni mogoče naučiti. To je preprosto talent in značaj govorca.

Vsekakor pa preseneča, kako je tako izkušeni in profesionalni novinar, kot je Seku Conde, pustil ministrici, da določa obliko in razpon pogovora. Naloga novinarja pač ni, da zgolj posluša gosta, ampak da mu aktivno zastavlja vprašanja in podvprašanja, ko se sogovornik izmika in spreneveda. Tako ni jasno, zakaj Fajonovi ni zastavil vprašanja o razliki med agresorsko Rusijo in (neizrečenim!) Izraelom, pa o tem, kako si ministrica predstavlja solucijo dveh držav, ko hkrati sploh ne govori o Palestini, ampak zgolj o Zahodnem bregu in Gazi. In ne nazadnje, v kakšen okvir državnih meja postavlja potencialno palestinsko državo. Vključno z ozemlji, ki jih zdaj zaseda Izrael, ali brez njih. Tega še danes ne vemo. Ker je nihče ni vprašal.

Z olajšanjem pa smo sprejeli v vednost odločitev Mini teatra, ki si deli streho in življenje z liberalnim Judovskim kulturnim centrom, oba slovita po praksi in načelih strpnosti, da v zadnjem trenutku »zaradi tehničnih težav« odpove gostoljubje izraelskemu veleposlaništvu na Dunaju, ki je v prostorih gledališča nameraval organizirati propagandno videoprojekcijo z motivom opravičevanja genocida v Gazi. Takšen dogodek bi bil pljunek na hišo strpnosti. In spada bolj v klet na Trstenjakovi kot v gledališče na Križevniški.