Komentar / Zvodniki v službi sistema

Heni Erceg

12. 1. 2024  |  Mladina 2  |  Hrvaška

Marsikdo med nami je doživel nekaj podobnega, nekateri so privolili, drugi niso, nekateri so bili celo prepričani, da je to, da postaneš ovaduh tajne policije in ji nosiš na nos govorice o sodelavcih, stvar domoljubja in ljubezni do Jugoslavije, Hrvaške, ni pomembno.

Isto so doživljali že naši starši, mojo mamo so tolikokrat poskušali z grožnjami prisiliti, da bi v času nastajanja Jugoslavije vohunila za sodelavci, da je, čeprav z lepo izobrazbo in na vrhuncu delovne moči, raje postala gospodinja. Še prej pa je – odločna, kot je bila – šla na tisti mračni kraj, na sedež Udbe, tedanje tajne službe, na Katalinića brigu v Splitu in jim vrgla v obraz partijsko izkaznico. Mama je že davno mrtva, oni pa še vedno kraljujejo na tisti prelepi pečini nad morjem, samo da se zdaj imenujejo SOA ali nekaj takega.

Hrvaška obstaja že več kot 30 let, medtem je vanjo zaradi množičnega odhajanja Hrvatov v tujino prišlo skoraj 300 tisoč tujih delavcev, večina iz nerazvitih držav ali držav, v katerih je vojna, ljudi, ki ne govorijo hrvaško, vozijo taksije, se gredo poštarje in raznašajo hrano, delajo v trgovinah … Špijoni jih očitno manj nadlegujejo, saj ne, da jih ne bi, a je takšen ukaz državne oblasti, ker so ti ljudje pomembni za vsaj nekakšen gospodarski obstoj države, opravljajo pa seveda najslabše, bedno plačano delo. Toda pred demografskim zlomom Hrvaške in pomanjkanjem delovne sile si je služba dala duška in ni prisluškovala le domačim »teroristom« – zaradi domnevnih groženj paranoičnemu predsedniku vlade –, zelo rada se je izživljala tudi nad osumljenci neprave vere.

Fadil Seferović je na Hrvaškem živel od ranega otroštva, bil pa je državljan BiH. Zato je leta 2011 zaprosil za hrvaško državljanstvo, dobil naj bi ga, če bi se odrekel bosanskemu. Storil je tako in leta 2014 ponovno vložil prošnjo, k postopku pa je sodilo tudi varnostno preverjanje, zato je mladi Fadil odšel na policijo in tam ga je pričakal B., agent službe državne varnosti. Tu se začne dobro znana zgodba, vsakdanja, a tudi zastrašujoča, saj je B. od Fadila zahteval, naj postane ovaduh, lepše rečeno, naj priskrbi podatke o ljudeh iz muslimanske skupnosti. Mladenič ga je zavrnil, služba pa je policijo obvestila, da sumljiva oseba iz varnostnih razlogov ne sme dobiti državljanstva. Izpolnjuje sicer vse pogoje, da postane državljan Hrvaške, vendar bi bilo to »v nasprotju z interesi RH«. Vsa sodišča so pritrdila tej odločitvi, potem pa tudi sklepu o izgonu mladeniča iz RH, ker menda ogroža nacionalno varnost. Za eno leto so mu celo prepovedali vstop v državo. Vse pritožbe so zavrnili, postal je apatrid brez državljanstva in dokumentov, nezakonito je poskušal prestopiti mejo s Slovenijo, a so ga ujeli in namestili v zbirni center, potem pa je sam zapustil Hrvaško in na srečo mu je uspelo spet pridobiti državljanstvo BiH. Tam danes živi.

Če povzamemo: hrvaške institucije so – za to se moramo zahvaliti vselej budnemu gospodu B. – Fadilu onemogočile pridobitev državljanstva in iz njega napravile apatrida, izgnale so ga iz države, v kateri je živel tako rekoč od rojstva, in ga potem pol leta zadrževale v centru za tujce, kjer si je sobo delil z 11 ljudmi. Zato ker je agent B., ki mu mladenič ni hotel ovajati sonarodnjakov, sklenil, da tedaj 23-letni študent zagrebške univerze, športnik, nikoli obsojen, pomeni grožnjo za varnost ponosne RH. Seveda mnenje sprevrženega nesposobneža, na podlagi katerega so mladega Fadila razglasili za sovražnika Hrvaške, ni bilo nikoli obrazloženo, zato je Evropsko sodišče za človekove pravice, na katerem je Fadil tožil Hrvaško, te dni razsodilo, da je šlo za hudo kršitev človekovih pravic in arbitrarne odločitve sodišč in da je že čas, da Fadil Seferović izve, zakaj je postal apatrid in kaj mu očitajo institucije, ki bdijo nad varnostjo RH. Jasno je, da je to zgolj utvara in da v tisti »pomembni« tajni dokument o tem, kakšna grožnja za državo je, ne bo nikoli dobil vpogleda, dobil bo samo odškodnino 5000 evrov.

Agent C. pa je na pogovor povabil Omerja Mahdija, enega redkih, ki jim je leta 2018 uspelo pridobiti azil, in ga začel zasliševati, odvzel mu je mobitel, da bi pregledal klice in sporočila, zahteval podatke o drugih beguncih, mu grozil, da mora sodelovati ali pa mu bodo preklicali azil in ga izgnali v Irak. Vse to se je dogajalo v stavbi policije in vse to zaradi njegove partnerice, ki je Hrvatica in ki si je drznila hrvaški policiji pripisati odgovornost za smrt male Afganistanke Madine Husini. Ker je Mahdi zavrnil predlog špijona za »neuradno sestajanje po kavarnah« in sodelovanje, so mu preklicali azil z obrazložitvijo, da pomeni grožnjo za nacionalno varnost in javni red RH.

Ne vem, kakšno varnostno preverjanje je prestala mala Sirka iz trgovine v moji četrti, za kom vohuni in ali sploh vohuni za kakega agenta Ž., vem pa, da sem enako formulacijo, kot je bila navedena v Fadilovem primeru, svojčas našla tudi v svojem dosjeju, ki sta ga neka B. in C. marljivo več let sestavljala o meni in sodelavcih, ki smo obveljali za sovražnike režima – vse v imenu varovanja javnega reda RH. Reda, za katerega gotovo ni grožnja, ampak je njegov simbol Branimir Glavaš, katerega »varnostno« preverjanje govori o krivdi za več zločinov nad srbskim civilnim prebivalstvom v Osijeku v medvojnem letu 1991, pa vendar, čeprav obsojen, lahko prestopa mejo in se svobodno sprehaja po Hrvaški z državnimi odlikovanji na zavihku suknjiča. Zato je on pravi obraz reda, ki ga pred »teroristi« Fadilom, Omerjem … sladostrastno varujejo brezimni zvodniki v službi sistema.