Komentar / Nedotakljivo božanstvo

Bernard Nežmah

19. 1. 2024  |  Mladina 3  |  Pamflet

Na izboru za najboljšega podjetnika leta bi zmagal podjetnik Sebastjan Vežnaver. Za razpadlo stavbo na Litijski cesti je pred leti plačal 1,7 milijona, potem dolgo ni našel kupca, ki bi hotel poslopje kupiti, nazadnje pa se je pojavil sanjski plačnik, ki mu je odštel 7,7 milijona. Dobesedno na mah je prišel do 6 milijonov zaslužka. Poteza, o kateri sanja cel rod novih poslovnežev. Kako mu je uspel sanjski posel? Preprosto - posloval je s pravosodno ministrico Dominiko Švarc Pipan, ki se o ceni sploh ni pogajala, ampak je prepustila prodajalcu, da najame svojega cenilca, ki bo določil ceno.

Je to splošna metoda delovanja vlade ali slog Švarc Pipanove? Ko je razvpiti poslovnež Joc Pečečnik ponudil kulturnemu ministrstvu odkup svojega deleža iz projekta Plečnikov stadion, je kulturna ministrica Asta Vrečko angažirala svoje cenilce, ki so vrednost ocenili za polovico od prodajalčeve ponudbe. Vmešal se je ljubljanski župan, ki je plačal svojega eksperta za cene, ga v svoji maniri razglasil za - neodvisnega cenilca in dobili smo pol večjo vsoto, kot jo je izračunala vladna stran. Je ministrica sprejela predlog županskega posrednika? Nikakor, ostaja pri svojem.

Prva dama pravosodne politike je poslovni galantnež. Račun za 6 milijonov je dala plačati že naslednji dan po podpisu pogodbe. Naglica, ki je ne poznamo. Minili so meseci po zločestih poplavah, predno je začela vlada plačevati napovedano pomoč poplavljencem. Nesrečniki so jadikovali, mediji so bentili, a vladni stroj je deloval umirjeno v ritmu mesecev. Gospod Vežnaver je vsekakor poslovni genij, ki uspe od pravosodne ministrice dobiti plačilo že naslednji dan. Premier Robert Golob je lanskega januarja obljubil nejevoljnim sodnikom happy end z dvigom plač, pa je vmes preteklo leto brez realizacije.

Seveda pa nismo izvedeli nič o genezi nakupa napovedanega novega poslopja Upravnega sodišča. Je gospa ministrica dala poiskati seznam vseh stavb, ki bi jih lahko spremenili v sodno palačo? Je javno napovedala, da opušča predvideno lokacijo ob Dunajski, ki je bila izbrana za osrednjo sodno palačo? Nič ni bilo zaznati. Pač, zdaj se je oglasilo Vrhovno sodišče z opozorilom, da njih ministrica sploh ni povprašala, kaj si mislijo o tem projektu. Kot če bi država kupila zemljišče in na njem postavljala nogometni stadion, ne da bi se o izbiri poprej posvetovala z nogometno zvezo in z mestnim klubom, ki bi potem igral na njem?????? Še bolj nazorno: ali vlada financira nove stavbe javnih fakultet, ne da bi o stavbah in lokacijah odločili dekan oz. fakultetni vrh??

Ministrica, ki postopa kot boginja, ki odloča o prihodnosti institucij, ne da bi njeni akterji o tem kaj vedeli.

A kljub vsemu ni padla z neba, ob sebi ima podpornika in zgled v ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću. Ta lahko vsem na očeh krši vse procedure, ko objavi javni razpis za gradnjo ceste, stadiona, česarkoli že. Ko pridejo ponudbe, njegove komisije ne izberejo po formalnih kriterijih najboljšega ponudnika, ampak jih on pozove na zasebno licitacijo, kjer v njegovem kabinetu skozi barantanje izbere zmagovalca. Ko bi katerokoli ministrstvo tako počelo, bi ga pravne službe in mediji v hipu sesekljali.

Tokrat pripravlja nov razpis za direktorja Kina Šiška. Na prejšnjega sta se prijavila dva kandidata, oba z ustreznimi referencami in izkušnjami, a župan ju je pred odločitvijo komisije povabil v svojo pisarno ter ju prepričal, da odstopita od kandidatur. Je komisija za izbor protestirala proti Jankovićevemu vmešavanju v postopek? Nak, niti pisnila ni. Šele sam je na tiskovni konferenci nonšalantno razkril svoje kadrovanje. »Oba sta bila primerna za direktorsko mesto, a vseeno preverjamo, če bi se našel kak boljši kandidat. Sam bi najraje videl sedanjega direktorja Slovenskega mladinskega gledališča Tiborja Miheliča Syeda.« Gesta despota iz arabskih kalifatov, ki ima razpise za okras, v resnici pa direktorje izbira sam. Pri čemer se počuti že tako mogočnega, da svojih rabot sploh več ne skriva. Je povsem izgubil razum? Nikakor, preprosto ve, da lahko naredi karkoli, pa osrednji mediji iz tega ne bodo naredili afere, kaj šele, da bi ga permanentno kritizirali zaradi kršenja postopkov in samovolje.

Njegov bogovski položaj niti ni utvara. Premier Golob je svojo funkcijo začel tudi z nastopom, v kateri je državljane pozval, naj jedo manj mesa. Protestirali so živinorejci, mesarji, kolumnisti in politiki, a on se ni dal. Zadnjič pa je medije napolnila fotka iz restavracije čevapčičev, v kateri sta se mastila župan in predsednik vlade. Z eno potezo je Zoran Janković iz vegetarijanca Roberta Goloba napravil pravega mesojedca.

A veliki župan se je začel tudi obnašati kot Bog. Potem ko mu je s pomočjo ministra prijateljske stranke Svobode uspelo odpraviti zahtevo ARSA po presoji okolja v zadevi kanala C0, bi lahko v miru slavil začasno zmago. A on je stopil pred kamere in se začel norčevati iz predsednice Nataše Pirc Musar, češ naj z vojsko zasede razvpiti kanal, če misli, da je to prav.

In zdaj presenečenje - kako so poročali osrednji mediji? Samo navajali so njegove besede, naenkrat so izgubili ves raziskovalni dar, da bi o zadevi poskušali še kaj izvedeti, dobiti pred kamere Jasminko Dedić, svetnico Vesne, in nekdanjega ministra iz vrst zelenih Miho Jazbinška, ki sta vložila kazensko ovadbo zoper župana in njegove zaradi ponarejanja listin v tej zadevi. Če so pri fantomski sodni palači mediji kar tekmovali, kje vse bodo našli kak dokument in sogovornika, ki bi spregovoril o raboti pravosodne ministrice, pri Jankovićevem kanalu poročajo z distance, kot da opazujejo spopad med okoljevarstveniki in kmeti z ljubljanskim županom. Ob ljubljanskem županu čudežno izpuhti vsa novinarska drznost in vztrajnost po razkritju, kaj je na stvari. Bog je zanje nedotakljiv.