Komentar / Urjenje v demokraciji

Heni Erceg

26. 1. 2024  |  Mladina 4  |  Hrvaška

Z brezobzirnim cinizmom nedotakljivega narcisa, ki mu je dovoljeno vse, se je spustil še korak niže, a v resnici je bil to korak, pri katerem ga je vodil neizmeren strah. Hrvaški premier se je hotel zaščititi in je za to brez zadržkov uporabil ženske; v ospredje je postavil domnevno skrb za ženske, ki jih pretepajo in pobijajo partnerji, in si zamislil zakon o femicidu, nato pa ga povezal s še enim zakonom in oba v svežnju poslal v parlament, češ vzemi ali pusti. Ta drugi zakon, strahopetno zapakiran skupaj s pomembnim zakonom o femicidu, vsebuje zakonska določila o ukrepanju zoper prinašalce slabih novic, tako imenovane žvižgače, posredno pa tudi zoper novinarje, ki se drznejo objaviti ugotovitve o korupciji in kriminalu, pri katerih glavno vlogo igrajo ministri, tajniki in najrazličnejši birokrati vladajoče stranke.

Ta z ničimer primerljivi gnusni poskus, da se neposredni napad na svobodo govora in tiska skrije za skrb za varnost žensk, je prišel na dan, ker sta se začetnici A. P. – Andrej Plenković – pojavili v kratkih sporočilih njegovih ministric, ki sta se znašli za rešetkami; iz teh sporočil je mogoče razbrati, da je osebno blagoslovil nekatere od skrajno koruptivnih poslov. Pred bližajočimi se volitvami zdaj avtokrat, ki caristično vlada že osem let, sprejema zakon, s katerim »ustavlja Reuters«, zaradi česar bodo novinarji v prihodnje izpostavljeni najrazličnejšim oblikam represije, od brskanja po njihovih mobitelih do zahtev, da razkrijejo vire informacij. Toda ravno informacije v medijih so bile edini način, da smo sploh kaj izvedeli o hadezejevski mafiji, in so edine spodbudile odzive pravosodnih organov. Če jih ne bi bilo, niti vseh tistih 23 ministrov ne bi odletelo s stolčkov. In nemudoma pristalo v zaporu.

Parlamentarna opozicija, leva in desna, zaman nasprotuje temu represivnemu zakonu, premier odgovarja zgolj z žalitvami, saj ve, da bo imel pri glasovanju o svežnju, v katerem bosta zakon o femicidu in tisti o represiji nad mediji in informanti, zagotovljeno skromno večino, za katero bodo poskrbeli manjšinski sateliti. Zato sta zaman upor novinarjev in napoved stavke, zaman je tudi ostra izjava predsednika republike, da bo uporabil institut pomilostitve, če bodo tisti, ki razkrivajo podatke o korupciji, kaznovani. Vse je bob ob steno, dokler Hrvaški vladata kriminogeni režim in en sam človek z močjo svojega totalitarnega uma.

Če bi naš premier kdaj kaj prebral, namesto da se ves čas samo hvali z namišljenimi in lažnimi uspehi svoje osemletne vladavine, med katero je Hrvaška doživela še dodatno izropanje, ponižanje, izseljevanje, bi izvedel, da je demokracija skromnost, »hkrati kolektivna in osebna, javna, vizionarska, vendar resnična«. Vrsta skromnosti, ki se »dobro počuti v svoji koži in se – ker se zaveda ne le svojih prednosti, ampak tudi slabosti – lahko smeji sama sebi. In ki je, ker je doživela številne nesmisle in se jih je naučila sprejemati, postala modra in strpna. Z drugimi besedami, biti pravi demokrat pomeni razumeti, da kadar govorimo o življenju v skupnosti, ni nihče pametnejši od sočloveka … Nepismeni vodovodni inštalater in nobelovec sta v pravi demokraciji enakopravna, njuna glasova imata enako težo. Kot pravi Camus, demokracija je ’družbeno in politično urjenje v skromnosti’. Nedemokratični režimi pogosto trdijo, da so popolni (nikoli se ne naveličajo obljubljati ’popolne družbe’, ’popolne ureditve’), prava demokracija pa ne daje velikih obljub, ne zapeljuje in ne dela vtisa. Prizadeva si zgolj za ustrezno količino človeškega dostojanstva. Demokracija ni erotična, če jo primerjamo s tistim, kar se dogaja v populistično-avtoritarnih režimih.«

Tako o demokraciji, čarih in pomenu neuspeha ter o nihilizmu uspeha v štirih lekcijah iz skromnosti piše filozof Costica Bradatan v knjigi In Praise of Failure (Hvalnica neuspehu). No, to seveda ni branje za A. P., sicer globoko vernega, on se ne bi odločil za frigidnost demokracije in njeno dolgočasno odgovornost, raje ima zanosnost demagogije in populizma. Zato je zelo verjetno, da bo posegal po nasilnih zvijačah, kot je pri svežnju škandalozno nezdružljivih zakonov, ki ga bo podtaknil v glasovanje domnevno najpomembnejšemu demokratičnemu organu odločanja – parlamentu. V katerem bodo brez težav izglasovali demokratični zakon o ženskah, žrtvah nasilja, in strožjem kaznovanju napadalcev, pa tudi totalitarni zakon, ki bo dušil pravico medijev in državljanov do razkrivanja kriminala in korupcije v javnih in političnih oblastnih organih. Takšna poblaznelost dokazuje zgolj, koliko predlagatelju zakona o femicidu v resnici pomeni to, da bi bile ženske zavarovane pred nasiljem, koliko pa to, da na oblasti ostane človek, brez čigar soodgovornosti niti tolikšna korupcija ne bi bila mogoča.

Za take so utemeljitelji atenske demokracije vpeljali ostrakizem – predpis, po katerem naj bi bili Atenci za pomembne sodržavljane, za katere se je pokazalo, da so ošabni, hlepijo po moči in so naklonjeni tiraniji, izglasovali desetletni izgon iz mesta, pri čemer naj se njihove lastnine ne bi dotaknili. Niso jih kaznovali za tisto, kar so storili, ampak za tisto, kar bi, če jih ne bi nadzorovali, utegnili storiti. Stari Atenci so se zavedali krhkosti demokracije, zato so se namesto za tveganje odločili za preventivo, kar pa seveda ne pomeni, da jim pri uresničevanju utopije ni spodletelo, a vsaj poskusili so. Vsekakor bi A. P. v tistem času končal zunaj atenskih zidov.

Zato, Plenković, namesto da nenehno ponižujete demos in se urite v tiranski moči – berite! Mogoče vam bo na primer Bradatan pomagal, da se boste sprijaznili z neuspehom in se ne boste ubili, ko boste enkrat izgubili oblast.