Komentar / Ljudske obveznice

dr. Bogomir Kovač

2. 2. 2024  |  Mladina 5  |  Ekonomija

Slovenska vlada se je po številnih napovedih in odlašanjih končno odločila za izdajo državnih obveznic za individualne domače vlagatelje. Vlada naj bi z njimi pridobila nekaj dodatnih finančnih virov, varčevalci boljše donose, država pa spodbudnejši trg kapitala. Izdaja obveznic prihaja v obdobju politične krize, padca zaupanja v Golobovo vlado. Obseg izdaje ni velik, a je kljub temu tvegan. Finančni minister je zamudil najboljšo priložnost jeseni 2023, razvojni sklad za poplavno sanacijo bi bil za vlado politični in finančni zadetek. Toda negotove razmere so tudi na tujih kapitalskih trgih, tudi EU še vedno ni uspelo doseči zgledne finančne unije, tudi njenih obveznic. Slovenija je pri tem zaostala za Hrvaško, Srbija pa jo prehiteva glede prodornosti svojih naložb. Balkansko finančno ogledalo razkriva dolgoživo blasfemičnost slovenske države in njenih elit. Finance zahtevajo prožnost in pragmatizem. Iluzije, tako denarne kot politične, so tod dopustne, toda nevarne.

Vladna strategija o razvoju kapitalskega trga v Sloveniji, sprejeta marca 2023, je v drugem od treh načrtovanih stebrov vendarle obrodila sadove. Prva izdaja obveznic za državljane je razmeroma skromna glede obsega (250 milijonov evrov), previdna pri ročnosti (tri leta) in donosnosti (3,4 odstotka), pa hkrati precej stroškovno in davčno neatraktivna. Osnovna ekonomska ideja državnih obveznic za državljane je preprosta. Država naj bi se na notranjem trgu zadolževala ceneje in bolj obvladljivo kot drugje, za državljane pa je naložba enako varna in bolje obrestovana kot v bankah. Hkrati je mogoče z obveznicami v treh letih tudi trgovati. Skratka, država plača manj in njeni državljani dobijo več, lahko pa tudi tvegajo s trgovanjem. Vse skupaj je prelepo, da ne bi posumili v skrite pasti teh finančnih modrosti. Običajno v tržni ekonomiji velja, da nobeno kosilo ni zastonj, če kdo dobi, mora nekdo drug to plačati. Zgodba vendarle ni tako preprosta. Bi lahko pri prvi izdaji ljudskih obveznic karkoli spodletelo?

Slovenija potrebuje za letno financiranje proračunskega primanjkljaja in refinanciranja dolga okoli pet milijard evrov dodatne zadolžitve. To lahko opravi na zunanjih finančnih trgih ali pa s prodajo državnih vrednostnih papirjev na domačem trgu kapitala. Praviloma tvega z zunanjim zadolževanjem več kot z notranjim, čeprav je lahko cenejše. Toda zaupanje tujih finančnih institucij je krhko, kar smo videli v finančni krizi 2012–2013, ko smo zašli v past dolžniške krize in namišljenega zloma bank. Žal pa smo v teh letih zapravili velik del domačega finančnega zaupanja ljudi z nasilno razlastitvijo državljanov, imetnikov bančnih delnic in obveznic. In za nameček so tedaj tudi politiki z nespametnimi izjavami in ravnanji, še posebej politični bard Janša, še poslabševali položaj države. Leta 2024 zato reči niso tako rožnate. Zahtevana donosnost obveznic zaradi visokih zadolžitev držav, inflacije in povišanja obrestnih mer na finančnih trgih narašča, uspešno zadolževanje doma je torej za Slovenijo dobro in koristno. Ponudba za varčevalce in vlagatelje bi zato morala biti boljša, z nižjimi apoeni, višjimi obrestnimi merami, enostavnejšimi načini vplačevanja, prve in posebne izdaje brez obdavčitve … Želeno odpiranje trga kapitala in spodbujanje finančne zavesti državljanov zahteva spretnejši finančni marketing, povezan tudi s konkretnimi cilji in nameni države. Takšne so bile na primer izjemno uspešne ameriške državljanske obveznice v prvi in drugi svetovni vojni (Liberty Bond, Defence Bond), usodnega leta 2001 (9/11) so stavili na domovinske obveznice, predlani so uspele kanadske obveznice za financiranje Ukrajine … Vojne so za zdaj najboljša vaba ljudskih obveznic, v obdobju miru lažje prodrejo številne razvojne obveznice. V državi s padajočo politično legitimnostjo oblasti je stava na potrebno ekonomsko zaupanje ljudi v državne obveznice tvegano početje.

Slovenija je finančno shizofrena država čudaških varčevalcev.

Slovenski odnos do finančnih naložb je protisloven. V evropskem merilu smo dobri varčevalci, izrazito konservativni in nezaupljivi do vrednostnih papirjev, pa hkrati pri vrhu glede naložb v kriptovalute. Vmesna črna luknja je finančna enigma, ki frustrira stroko in odločevalce, razkriva pa stereotip nacionalnega značaja Slovencev in naše skrite asimetrije, ki jih Nassim Taleb tako sijajno opisuje kot tveganje lastne kože. In če zaupamo številkam, potem je tistih 29 milijard prihrankov v bankah sila neenakomerno porazdeljenih. Zgolj dober odstotek varčevalcev ima tam več kot 100.000 evrov, tri četrtine fizičnih oseb ima tam manj kot 10.000 evrov. Množičen premik depozitov v obveznice na trg kapitala torej ni mogoč, bogati imajo druge boljše alternative, revni bolj cenijo likvidnost svojih finančnih drobtinic. Kot dokazuje Gabriel Zucman, neenakost v stopnjah in načinih varčevanja narašča. Dokaz več, da demokratizacija finančnih trgov ni druga stran ljudskega kapitalizma.

Toda zakaj so pri tem uspešnejši in pogumnejši drugod? Hrvaška je leta 2023 prodajala obveznice in zakladne menice za državljane v večjem obsegu (1,6 milijarde) in po višji obrestni meri (3,75). Novembra je institucionalnim investitorjem prodala za 1,25 milijarde evrov desetletnih obveznic v enem dnevu, povpraševanje pa je bilo dvakrat tolikšno. Trg torej je, če ga razvijamo, če odpiramo investicijske možnosti, kar nedvomno zelo dobro počno v Vučićevi Srbiji. Celo Makedoncem je v veliko manj ugodnih razmerah z njihovim denarjem uspelo z emisijo ljudskih obveznic lani poleti. Slovenska zadržanost je torej ogledalo naše nesposobnosti.

Ljudske obveznice bodo svojevrsten finančni test za vlado, ministra Boštjančiča in predsednika Goloba. Previdnost in postopnost sta politično razumljivi, ekonomsko pač ne. In tu je očiten nesporazum te vlade. Za ekonomijo gre, nespretneži!