Grega Repovž

9. 2. 2024  |  Mladina 6  |  Uvodnik

Uvodnik / Na vrsti je premier

Vlada je imenovala novega direktorja javne agencije Spirit. Gre za državno agencijo, ki podjetjem za različne razvojne projekte razdeli okoli 50 milijonov evrov – vsako leto. Vse poteka prek javnih razpisov, gre za agencijo, ki razpolaga z zneski, razmeroma visokimi za slovenski prostor. Agencija spada pod ministrstvo za gospodarstvo, ki ga vodi Matjaž Han, sicer drugi človek SD. In koga je na Hanov predlog vlada imenovala na položaj direktorja za petletni mandat? Dosedanjega vršilca dolžnosti Roka Capla, ki ga je na mesto vršilca dolžnosti februarja 2022 postavila vlada Janeza Janše, ko je ministrstvo še vodil predsednik SMC oziroma stranke Konkretno Zdravko Počivalšek.

A Capl ni kar neki uradnik. Leta 2022 je na volitvah kandidiral za poslanca stranke Konkretno, naslednice SMC. Seveda to ne pomeni samodejno, da ni strokovno usposobljen za ta položaj. Vendar je že vsaj pol leta znano tudi, da je njegovo kampanjo za poslanski sedež vodila javnosti neznana agencija DAS, ki pa jo je takoj po kampanji najel za svetovalno agencijo pri Spiritu in ji od takrat plačuje mesečni pavšal 3000 evrov, kot je že lani poleti razkrila revija Reporter. Seveda je Capl zanikal, da s to pogodbo agenciji DAS poplačuje volilno kampanjo. A kako to, da pred kampanjo tega svetovanja Spirit ni potreboval?

Naj ponovimo: imenovanje je bilo potrjeno to sredo, torej v trenutku, ko se vlada spoprijema z največjo afero doslej, afero, katere osrednja točka so ljudje iz SD in SDS, ki so bili kljub dvomljivemu slovesu imenovani na visoke položaje v javni upravi. In prav zato gre: ljudi sumljivega slovesa na pomembne položaje še zdaleč niso imenovali le na ministrstvu za pravosodje. In še zdaleč tega ne počne le SD. Najbolj eklatanten primer takšnega kadrovanja je ministrstvo za notranje zadeve, kjer je minister Boštjan Poklukar po odstopu Tatjane Bobnar prav s pinceto izbral ljudi, ki ne zbujajo elementarnega zaupanja, z direktorjem policije vred, podredljivost politiki pa jih je nemalo izkazalo v času avtoritarne vlade Janeza Janše. Kako torej zaupati načelnim besedam Roberta Goloba, ko gre za SD, če sam z ljudmi sumljivega izvora nima nobenih težav, ko gre za ministrstva Gibanja Svoboda? In kako zaupati njegovi današnji načelnosti, ko prav nič ne nakazuje, da namerava sam ukrepati zoper generalno sekretarko lastne stranke Vesno Vuković, ki se v metodah dela niti najmanj ne razlikuje od danes že odstopljenega generalnega sekretarja SD Klemna Žiberta in ki navsezadnje tudi sama ne zna pojasniti nesorazmerno visokih prejemkov še iz časa pred vstopom v politiko? Je premier napovedal, da bo vlada prekinila vmešavanje generalnih sekretarjev strank v delo vlade, to nedopustno prakso, za katero je na začetku mandata govoril, da je v njegovi vladi ne bo? Tudi ne.

Za vlado in koalicijo je to prelomni trenutek. In če se v načinu delovanja vlade in v načinu kadrovanja ne bo nič spremenilo, bo tudi njegova podpora skesani ministrici za pravosodje v odstopu Dominiki Švarc Pipan na koncu delovala zgolj kot izživljanje nad Socialdemokrati. Vsebinsko se je namreč zdaj stranki SD dejansko zgodilo točno to, kar se je Gibanju Svoboda le nekaj mesecev prej na ministrstvu za javno upravo. Tudi tam so neki neverodostojni ljudje zgolj zaradi osebnih in političnih povezav z ministrico Sanjo Ajanović Hovnik poskušali zlorabiti javna sredstva, dejansko namenjena nevladnim organizacijam, pri čemer je najhuje, da je zaradi tega nasrkalo ogromno ljudi v prav teh organizacijah, ki so zato ostale brez sredstev – poleg tega pa vlada do danes ni naredila čisto nič, da bi jim pomagala iz stiske, v kateri so se zaradi tega znašli.

A vrnimo se k izživljanju premiera Goloba nad stranko SD. Ta stranka seveda mora izpeljati temeljito preobrazbo, če želi obstati na političnem parketu. Dolžnost predsednika vlade zagotovo je, da naredi vse, da takih primerov v državni upravi ne bo več, del tega pa je tudi neizprosnost do teh pojavov. Toda velja se spomniti, da sta se podobno nad koalicijskimi partnerji izživljala tudi Marjan Šarec in njegov pribočnik (takrat in danes) Damir Črnčec. No, končalo se je tako, da z njima in stranko LMŠ ni hotel nihče več sodelovati. Dobesedno porinila sta DeSUS in SMC v Janševo naročje. Zakaj? Ker sta ju ves čas napadala, blatila in zoper njiju rovarila. Ni se moglo končati drugače. Zadnje mesece Šarčeve vlade je bilo že vsem popolnoma vseeno – ker so imeli tega izživljanja dovolj. Bilo je zunaj okvirov političnega boja, tudi za javnost nedostojno in zavržno. Ni šlo za kritičnost, ampak za nadlegovanje. Se tega premier Golob sploh spomni?

Klemni Žiberti in drugi »fantje, ki se gredo rabote,« kot je to opisala Dominika Švarc Pipan, niso le v SD. Veliko jih je tudi v Gibanju Svoboda. Standarde, ki jih premier Golob danes tako uživaško postavlja stranki SD, bo torej moral v vladi in lastni stranki najprej uveljaviti sam. In to takoj – v resnici bi to moral storiti že ta teden. Kako to vemo? Ker se bo brez dejanske vzpostavitve teh standardov vse skupaj nadaljevalo – kot da se ni nič zgodilo. Imenovanje, ki smo ga omenili na začetku in ga je vlada opravila ta teden, je zadosten dokaz za to trditev.