Komentar / En mesec stavke
Zdravniška stavka je odraz stiske, pa tudi prevzetnosti zdravnikov, hkrati postopoma razkriva blasfemičnost sedanjega zdravstvenega sistema
Zdravniška stavka sredi februarja 2024 traja že mesec dni in vse bolj spominja na Šijanove maratonce, ki tečejo častni krog, kultni film iz leta 1982. Filmski prizor se ponavlja že enajstič, morda dvanajstič, le kdo bi štel in komur mar. Zgodba o zdravniških plačah je mešanica izvirne zgodbe tridesetletnih protislovij slovenskega zdravstva, depresivnega razpoloženja zaposlenih, črnega humorja zdravstvenih dobičkarjev. Stavka je vedno politično dejanje, raje oplazi leve kot desne vlade in tudi tokrat je tako. Delno je odraz stiske, pa tudi prevzetnosti zdravnikov, hkrati postopoma razkriva blasfemičnost sedanjega zdravstvenega sistema. V resnici ponuja izvrsten dokaz tihe privatizacije zdravstva znotraj javnega zdravstvenega sistema, sistemski kaos ustreza vsem z vrha zdravstvene hierarhije. Zato nihče ne ve, kaj naj bi prinesle višje plače zdravnikov, kakšne bi bile njihove sistemske koristi in posledice. Še največ obeta umik soglasij za nadurno delo, ne kot stavkovni pritisk, temveč kot dokončno razkritje organizacijske anomalije javnega zdravstva. Pravica do stavke je sveta reč, sicer bolj modrih ovratnikov kot belih. Toda trk pravic, ko gre za zdravje in socialno varnost ljudi, zahteva politično in moralno odgovornost. In tu so, žal, pogrnili vsi, politične oblasti in zdravniški ceh.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Zdravniška stavka sredi februarja 2024 traja že mesec dni in vse bolj spominja na Šijanove maratonce, ki tečejo častni krog, kultni film iz leta 1982. Filmski prizor se ponavlja že enajstič, morda dvanajstič, le kdo bi štel in komur mar. Zgodba o zdravniških plačah je mešanica izvirne zgodbe tridesetletnih protislovij slovenskega zdravstva, depresivnega razpoloženja zaposlenih, črnega humorja zdravstvenih dobičkarjev. Stavka je vedno politično dejanje, raje oplazi leve kot desne vlade in tudi tokrat je tako. Delno je odraz stiske, pa tudi prevzetnosti zdravnikov, hkrati postopoma razkriva blasfemičnost sedanjega zdravstvenega sistema. V resnici ponuja izvrsten dokaz tihe privatizacije zdravstva znotraj javnega zdravstvenega sistema, sistemski kaos ustreza vsem z vrha zdravstvene hierarhije. Zato nihče ne ve, kaj naj bi prinesle višje plače zdravnikov, kakšne bi bile njihove sistemske koristi in posledice. Še največ obeta umik soglasij za nadurno delo, ne kot stavkovni pritisk, temveč kot dokončno razkritje organizacijske anomalije javnega zdravstva. Pravica do stavke je sveta reč, sicer bolj modrih ovratnikov kot belih. Toda trk pravic, ko gre za zdravje in socialno varnost ljudi, zahteva politično in moralno odgovornost. In tu so, žal, pogrnili vsi, politične oblasti in zdravniški ceh.
Stavkovne zahteve zdravniškega sindikata Fides poznamo. Želi ločena pogajanja in poseben zdravstveni plačni steber, določitev sistema napredovanja in karierne poti pa vnovično odpravo novih plačnih nesorazmerij. Skratka, pod črto, zdravniški jonski vitki plačni steber je ločen od morebitnih stebrišč plačnega Partenona drugih javnih uslužbencev, tudi znotraj zdravstvene panoge. Stavko vodi Fides, drugi reprezentativni sindikat zdravstva pri tem ne sodeluje. To sicer ne zmanjšuje legitimnosti zdravniške stavke, govori pa o politiki reprezentativnosti, ekonomiki soodvisnosti in kulturi (ne)sodelovanja zdravnikov z drugimi zdravstvenimi delavci. Toda zdravniki, medicinske sestre in drugo osebje so v javnem zdravstvu zgolj delavci, plačani na uro, stisnjeni v plačne razrede, s kopico dodatkov, tudi nedopustnega podaljševanja dela. Vsi so del celovitega zdravstvenega stebra, v pogajanjih z vlado bi morali nastopati skupaj in ne ločeno. Tu je izhodiščna politizacija nasprotnih stališč med zaposlenimi, šele potem trčijo v večplastno državo kot delodajalca. In to je težava.
Plačna politika v zdravstvu od samega začetka ni povezana z učinkovitostjo in kakovostjo opravljenega dela, tudi ne s finančnimi viri in njihovo redistribucijo. Zgradili smo zdravstveni sistem z mehkimi proračunskimi omejitvami, kjer so na koncu izgube vedno pokrite, in plače so del te zgodbe. Tu ni niti jasno določenih normativov niti pravega plačila po delu, štejejo čas dela in izborjeni plačni razredi, dodatki pa so mašilo za zvišanje plač in prikrivanje organizacijskih težav, ki se kažejo v presežnem delu. Višje plače ne morejo rešiti težav zaposlenih, če hkrati ne vzpostavimo razmer za normalno delo, ne odpravimo izhodiščnih plačnih nesorazmerij in ne vežemo plač tudi na opravljeno delo, kakovost storitev in uspešnost poslovanja zdravstvenih organizacij. Zdravstvo je v zadnjih treh letih zaradi plačevanja storitev v času pandemije in danajskega plačnega paketa ministra Loredana dobilo več kot 400 milijonov evrov dodatnega denarja. S tem sta Janševa in Golobova vlada želeli plačati vse opravljene storitve mimo planske prakse državne zavarovalnice ZZZS, ki z letnim načrtom predpiše javnim zavodom število storitev in njihovo ceno. Toda denar je očitno poniknil in z njim nismo rešili ničesar, ne dostopnosti zdravnikov in tudi ne čakalnih dob za storitve. Povečali pa smo razlike med zaslužki zdravnikov in neenakost položaja bolnikov. In to je dokaz proti Fidesovim zahtevam.
Zdravstvena reforma je že dobro desetletje in pol predvsem politična parola. Zato imajo na političnem trgu obljube tako visoko ceno, dejanske spremembe pa nobene vrednosti. Vlada je pred letom dni do 1. januarja 2024 obljubila ločeni steber in nove plačne razrede, ničesar od tega ni uresničila, zato ni zaupanja v njene nove obljube. Privolitev v zdravniške zahteve bi pomenila njen politični pokop. Toda kje začeti, kaj ponuditi, kaj zahtevati? Tri izhodišča bi morala sprejeti. Prvič, ne potrebujemo reforme, temveč postopno prenovo zdravstvenega sistema, njegov poslovni in finančni reinženiring. Drugič, privatizacija je ireverzibilni proces, odmerjeno javno-zasebno partnerstvo edina mogoča alternativa. In tretjič, potrebujemo profesionalizacijo upravljanja in vodenja, in to z več tržne logike in regulacije, pa tudi nadzora. Dokler bodo sprti deležniki na vojnih okopih, bodo civilne žrtve teh bitk bolniki in pomožni zdravstveni delavci. Brezzobo reformiranje je treba radikalno zasukati.
Slovenski zdravstveni sistem je star trideset let, menedžerska metoda poslovnega reinženiringa (BPR) prav tako. Združitev metod reinženiringa in postavitev pacienta v središče sprememb je preizkušen model izvajanja sprememb, imamo zglede, poznamo poti in načine spreminjanja. Temelj BPR je jasno določanje ciljev, informacijska prenova, akcijska naravnanost k celoviti kakovosti in poslovni učinkovitosti, hkrati pa združevanje drobnih popravkov v celovit sistem prenove … Za to potrebujemo razbitje monopolističnih hobotnic javnega sektorja in njegovih koruptivnih praks ter čudaške ekonomike ZZZS in celotne logike državnega zdravstva.
Menedžment sprememb mora s strokovno avtoriteto in politično podporo voditi profesionalna ekipa ljudi z mednarodnimi referencami. To torej niso strateški sveti ali uradniki ministrstva, še manj zdravniki, ki teh znanj in izkušenj nimajo. Ko očistite procese v sistemu in funkcionalno povežete zdravstvene organizacije, horizontalno in vertikalno, lahko prav zaživi tudi drugačen plačni sistem. Bomo zmogli počakati in zaupati?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.