Komentar / Boj na drugem tiru

N'toko

16. 2. 2024  |  Mladina 7  |  Žive meje

Zadnje tedne se Slovenija vročično ukvarja z vprašanji korupcije in državnega kriminala. Jasno, razkritja, povezana z nesrečnim nakupom sodne palače, so sprožila vsesplošno politično krizo in medijsko žajfnico, prebivalci pa se upravičeno sprašujemo o državnih poslih. Med vsem tem pa (za zdaj brez posebnega uspeha) po pozornosti kliče še bistveno obsežnejši primer državne kriminalitete. Nanj ne opozarja kakšna oporečniška ministrica ali raziskovalna novinarka – opozorilo je prišlo od turških delavcev. Govorimo seveda o škandalih pri gradnji drugega tira, trenutno največji slovenski javni investiciji, ki so jo nameravali delavci s štrajkom ta teden začasno ustaviti.

Gradnja drugega tira je po letih, ko je bila eno od osrednjih političnih bojišč, izginila iz medijev. Nekoč smo z velikim zanimanjem spremljali ruvanje strankarskih klik za posel desetletja. Javno-zasebna omrežja so razpadala in se ponovno sestavljala, vse dokler ni prišlo do pomiritve v obliki državnega podjetja 2TDK, iz katerega se lahko vsaj malo napajajo vsi. Tako se je leta 2021 projekt zagnal v prav dramatičnem tonu – kot bi vsi vpleteni čutili, da gre za posel, ki bo naredil ali uničil njihovo kariero. Takratni infrastrukturni minister Jernej Vrtovec je ob začetku gradnje čustveno oznanil nepovratnost investicije: »Smo na točki, ko ni več vrnitve … Kocka je padla, drugi tir se od danes naprej gradi«, »Slovenska logistika si v tej neusmiljeni globalni gospodarski tekmi (…) ne sme več privoščiti poraza.« Predstavnik Kolektorja je dodal: »Izvedba projekta ni pomembna le za nas. Vplive čuti celotna slovenska gradbena operativa.« Milijardni gradbeni projekti so pač stičišče moči. Že od osamosvojitve so temelj našega politično-ekonomskega sistema in so nadrejeni tako rekoč vsem ostalim sistemom v državi.

Drugi tir je kakopak že od prve dvignjene lopate zaznamovan s podobnimi zapleti, kot jih poznamo iz preteklih gradbenih megaposlov: hitra rast stroškov, prestavljanje rokov, vodstvene rošade … Toda zdi se, kot da so mediji že imuni proti tem pojavom in se vanje ne poglabljajo, vse dokler se o njih ne prepirajo tudi politični veljaki. Odkar so si stranke in njihovi poslovni partnerji razdelili teren, o porabi sredstev, izbiri podizvajalcev in plačah v javnem podjetju 2TDK ni več javne razprave. Drugi tir je deležen občasne pozornosti zgolj zato, ker so v projekt vpleteni novi igralci iz tujine. Slovensko gradbeništvo je danes namreč odvisno od tujih izvajalcev, saj samo nima več kapacitet za tako velike projekte. Zato sta del velike slovenske državne zgodbe postali tudi turški podjetji Yapi Merkezi in Türkcam, poleg njiju pa še nepregledno mnoštvo podizvajalcev in posrednikov ter seveda nova baza delovne sile, ki prihaja s čisto drugih koncev sveta.

A prav ta delovna sila je tista, ki nosi bremena podražitev in zamujenih rokov. Ko se na ministrstvu za infrastrukturo pojavijo vprašanja o časovnici ali ceni in začne rasti pritisk, so delavci tisti, ki morajo narediti »malo več za malo manj«. Kljub obljubam turških šefov o spoštovanju lokalnih navad in okolja (v predor so postavili celo kapelico sv. Barbare, ki varuje delavce) so se kmalu začeli kazati znaki, da poleg strojev iz Turčije uvažajo tudi brutalne delavske standarde. Najprej je presenetila gradnja delavskega taborišča v Orehku, pri čemer je postojnskemu županu ušla opazka, da bodo delavci garali sedem dni na teden in da bodo ves čas pod nadzorom. Kljub nasprotovanju prebivalcev, sindikatov in okoljevarstvenikov so mestni svetniki odobrili gradnjo taborišča. Kmalu za tem so do zastopnikov začela prihajati pričevanja delavcev o škandaloznih delovnih razmerah na gradbiščih, o poškodbah in neplačanih urah. Že oktobra 2021 smo izvedeli za prvo smrt, ko je delavec podizvajalskega podjetja Markomark Nival padel z odra. Vodstvo 2TDK je dogodek komajda komentiralo, mediji pa niso pokazali nikakršnega zanimanja.

Serijo kršitev je oktobra 2023 javnosti ponovno razkrila Delavska svetovalnica, ki je zbrala pričevanja nekaterih pobeglih (in kasneje odpuščenih) delavcev. To, kar je postojnski župan pomotoma izrekel na glas, se je izkazalo za resnično: delavci so garali po sedem dni na teden, 12 ur na dan, in to brez plačanih prispevkov, brez dodatkov, brez regresa. A ne gre le za brutalne delovne razmere, ampak tudi za zatiranje vseh drugih pravic – delavci so zaprti v ozke enklave podjetij, ob pritoževanju pa so deležni groženj z odpuščanjem in celo nasiljem. Podjetja očitno goljufajo tudi državo, saj del plačil prihaja kar v gotovini. A vsa ta razkritja in celo inšpekcijske ugotovitve niso bili dovolj, da bi se kaj spremenilo. Tako so se delavci, prignani na rob obupa, odločili za štrajk in vodstvo prisilili k pogajanjem. Vlada, ki je do zdaj naredila vse, da je zgladila pot ekstremnemu izkoriščanju in goljufanju 2TDK, se je na to odzvala s še eno potezo: turškim podizvajalcem bo omogočila hitrejše zaposlovanje novih, manj organiziranih delavcev, s katerimi bodo lahko zamenjali tiste nadležne, organizirane, stavkajoče.

Na tem mestu si moramo postaviti neprijetna vprašanja: če je državno podjetje pripravljeno vsem na očeh kršiti desetine zakonov, pri čemer mu tako rekoč ves politični in medijski vrh krije hrbet, ali ne obstaja veliko tveganje, da se pri gradnji drugega tira dogajajo še druge sistemske kršitve? In naprej: zakaj so delavci iz tujine tisti, ki opozarjajo na kršitve slovenskega državnega podjetja, ne pa slovenski novinarji, politiki in strokovnjaki? Zakaj ne preiskujemo podrobnosti poslov milijardnega megaprojekta na enak način, kot preučujemo osemmilijonsko stavbo na Litijski? Zdi se, da so državni posli deležni javne razprave zgolj takrat, ko to koristi kateri izmed političnih struj – ko jim pride prav pri strankarskem obračunu ali predvolilni kampanji. Ko pa so interesi strank približno poravnani, je vsaka javna kritika hitro pometena pod preprogo ali zrelativizirana. In kot so pokazali organizirani turški gastarbajterji, je delavstvo edino, ki ima v takšnih situacijah sploh interes dvigati glas. Na srečo zdaj na tirih ne poteka le medsebojni boj političnih klik, ampak tudi boj delavskega razreda proti predstavnikom kapitala.

Dan pred napovedano stavko so delavci dosegli dogovor s podjetjem in pokazali, da lahko z organiziranim uporom vplivajo na korporacije, ki se jih nihče drug v Sloveniji ne upa dotakniti. Za vse nas opravljajo pomembno nalogo; naj bo njihov upor začetek razkrivanja kriminalnega delovanja politično-gospodarskih elit na drugem tiru, ne pa njegov konec.