Komentar / Prilika o pravem času

Vlado Miheljak

23. 2. 2024  |  Mladina 8  |  Dva leva

Ameriški zvezni sodnik je včeraj zavrnil tožbo proti savdskemu prestolonasledniku Mohamedu bin Salmanu zaradi umora novinarja Džamala Hašodžija. Sodnik je potrdil pravno mnenje vlade predsednika Joeja Bidna, da je princ zaradi svojega položaja predsednika vlade imun pred pregonom ali tožbami v ZDA.
— (STA, 7. 12. 2022)

Slovenija je po petkovi smrti ruskega opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega danes na pogovor poklicala ruskega veleposlanika.
— (STA, 19. 2. 2024)

Tako, pa smo dočakali polni dve leti vojne. Kmalu po začetku (10. junija 2022) je skupina podpisnikov pretežno levoliberalne provenience pozivala h končanju vojne, skupina protipodpisnikov s pisane palete levih, desnih, med njimi pa kar nekaj izpričanih nedemokratov, pa kmalu potem za njeno nadaljevanje. Tajming prve peticije je morda bil pravi, kajti potek vojne je morda še najbolj presenetil samega Putina, ki si jo je predstavljal kot blitzkrieg, pa se je zapletel in mu je bilo verjetno kmalu jasno, da se Rusi ne bodo kar v paradnih defilejih pripeljali skozi »velika kijevska vrata«. Morda. Vredno je bilo poskusiti. Kaj se je v dveh letih spremenilo? Pravzaprav malo, ker so Rusi še vedno, tako kot na pomlad 2022, vsaj na petini ozemlja Ukrajine. A hkrati veliko. Porušena, do tal zravnana mesta, milijoni razseljenih in predvsem stotisoči mrtvih na obeh straneh. Vojna pa kar traja. In ji ni videti konca. Tisti, ki so Ukrajince najbolj ščuvali k samomorilni frontni vojaški obrambi, jih sedaj pripravljajo na točko preloma, v kateri so bili junija 2022 – na pogajanja. Vse prejšnje poskuse dogovorov so torpedirali ZDA in Združeno kraljestvo (spomnimo se sporočila Borisa Johnsona Ukrajincem 9. 4. 2023: »Putin je vojni zločinec, na katerega je treba pritiskati, ne pa se z njim pogajati.«).

Putin je bil lahko ob drugi obletnici začetka vojne kar zadovoljen. Spet je po dolgem času dosegel vidne rezultate na fronti. A smrt Navalnega prav ob obletnici mu kazi »umetniški vtis«. Umrl je sedaj, čeprav je bil ubit že zdavnaj prej. In nobeno relativiziranje smrti se ne izide, ker je umrl na napačnem kraju, z napačnimi razlogi internacije, z napačno zdravstveno kondicijo ob prihodu v kazensko kolonijo ... Politična javnost zahodnega zavezništva je v obsodbi enotna. Kar je prav. Tako kot ni prav sprenevedanje Združenih držav in celotnega zahodnega zavezništva (z nami vred) ob uboju novinarja Hašodžija v Istanbulu, ki ga je zagrešil savdski režim. A licemerje in nedoslednost nista eksces, ampak konstanta diplomacije. In če po čem, potem po teh dveh atributih slovenska diplomacija dostojno parira zaveznikom. Mi zaradi smrti Navalnega in posledičnih dogajanj (množičnih aretacij itd.) kličemo na zagovor ruskega veleposlanika, kar je primerno. Pozabimo ali pa si ne upamo poklicati izraelskega veleposlanika navkljub tisočem poklanih civilistov – med njimi je srhljiv delež otrok in žena – v Gazi, ali pa, denimo, britansko veleposlanico zaradi Assangea ... In tu ne odstopamo od standardov zahodnega zavezništva. To isto zavezništvo, ki obsoja uboj Navalnega, je sprejelo cinično pojasnilo savdske dinastije, ko so bili soočeni s prepričljivimi dokazi, da je bil Hašodži ubit, pravzaprav zaklan in razsekan, »pomotoma« (!). Dobesedno tako. In Nemci, ki so večji del povojnega obdobja veljali za morda najbolj načelno zahodno demokracijo, so zaradi zgodovinskega schuldgefühla pripravljeni gledati stran ob evidentnem genocidu Izraela v Gazi. Razvpitemu protiljudskemu savdskemu režimu, ki je dolga leta izvajal genocid v Jemnu, pa so pravkar prodali 150 raket tipa Iris-T. Še huje: so tik pred prodajo več deset vojaških letal Eurofighter. In razlog? »Zaradi konstruktivnega odnosa Savdske Arabije do Izraela po izbruhu vojne v Gazi.« Abotno!

A kakorkoli. Ko so in ker so v mednarodni politiki in diplomaciji na delu dvojna merila, je mogoče in dovoljeno vse. Če si le dovolj močan. Dokler je na čelu tako imenovanega svobodnega sveta »dementni« Biden, sekundanta pa sta ščuvaška von der Leynova in Stoltenberg, lahko tako tudi Rusija vojaško in diplomatsko uveljavlja svoj interes. Ker je dovolj močna. In Putin se trenutno dobesedno poigrava z zahodnim zavezništvom. V nedavnem intervjuju (s Tuckerjem Carlsonom) je rekel, da je za Rusijo Biden vseeno bolj predvidljiv in zato sprejemljivejši kot Trump. Učinkovitejše podpore Trumpu skoraj ni mogel dati. Si predstavljate podobo Putina v očeh ameriškega slehernika? Še zlasti zdaj, po odmevni smrti Navalnega. In če to »poosebljeno zlo« reče, da bi bil Biden sprejemljivejši, jim jasno sporoča: »Volite Trumpa!«

No, Slovenija se ne znajde v prav nobeni žareči temi. Tako kot njeni predhodniki tudi zunanja ministrica Tanja Fajon ni zmožna voditi kolikor toliko avtonomne zunanjepolitične iniciative. Ne v odnosu do Ukrajine in Rusije, ne v odnosu do mednarodnih sankcij, ne v odnosu do Palestine, Gaze in Izraela. Takoj ob začetku ukrajinsko-ruske vojne je še razmišljala, da »več orožja nikoli ne prinese več miru«, a je kmalu prisegala na zavezujočo zavezniško formulo »več orožja – več miru za Ukrajino …«.

Mentalno stanje slovenske diplomacije morda najbolje pooseblja državni sekretar Vojko Volk. Potem ko se je takrat (ob omenjenem pozivu, junija 2022) dobesedno norčeval iz »naivnih mirovnikov«, je v nedavnem intervjuju za Mladino na vprašanje, kdaj bo pravi čas za mirovna pogajanja z Rusijo, odgovoril: »Natančno zdaj.« Hja, razlika med »takrat« in »zdaj« je zgolj v statistikah porušenih domov, milijonih beguncev, desetinah tisočev ovdovelih žena, osirotelih otrok, stotisočev mrtvih in invalidnih vojakov …

V diplomaciji ni pravega časa. Je vedno prezgodaj ali prepozno. Prvo ohranja vsaj upanje, drugo ga dokončno odpravi. A Tanja Fajon je žal kot Minervina sova.