Komentar / Biti ženska na Hrvaškem
Severina Vučković, spoštovanja vredna, pogumna, na širšem območju priljubljena ženska. In mati. Ki že deset let pred hrvaškim pravosodjem bije izčrpavajočo bitko za pravico biti mati. Simbol upora nesrečnih žensk in mater.
Kako si lahko zagovornik človekovih pravic, hkrati pa si nad sodelavkami manjšinskega medija privoščiš mobing, ki gre tako daleč, da te nazadnje ostanejo celo brez službe? Čeprav so ta dekleta o tem mediju vedela veliko več od nasilnega šefa, ki o njem nima pojma, je pa zato vdan podrepnik tistega nad sabo, vplivnega politika, katerega naloga je prav skrb za pravice manjšin. Kako se ta lahko ukvarja z enakimi možnostmi žensk in moških in hkrati nekdanji partnerici in materi svojega otroka tega nenadoma odvzame, leta in leta manipulira in laže, da ga mati zlorablja, ker želi, da se uči in redno hodi v šolo? In jo vlači po sodiščih in centrih za socialno delo. S čim se proti takemu bolnemu početju lahko borijo takšne ženske? V instituciji, kjer jih ponižujejo in nato še odpustijo, je to boj brez upa zmage, ker v njej vlada neizprosna moška omerta, čeprav delovanje ustanove, ki skrbi za pravice manjšin, spodkopava na spolu utemeljen prezirljiv odnos nadrejenega do sodelavk, pa tudi do matere svojega otroka. Si lahko na sodišču izborijo pravico do spoštljivega odnosa na delovnem mestu in dosežejo, da bo nasilnež kaznovan? Eh, to so utvare, saj je edini znak, da je Hrvaška pravna država, ogorčenje spodobnih državljanov nad nedavno odločitvijo mogočnega predsednika vlade, da za prvega moža hrvaškega pravosodja – glavnega državnega odvetnika – imenuje človeka, o katerega integriteti pričajo zveze z mafijci in ministri te vlade, ki so se znašli za zapahi. Boriti se za svoje pravice v taki državi in biti žena in mati pomeni mučno in brezplodno zapravljati zdravje, denar in čas, saj je končna razsodba praviloma izrečena v korist moškega, šefa, ki izvaja mobing nad sodelavkami, ali očeta, ki materi – zaradi bolestnega sovraštva – jemlje otroka.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Kako si lahko zagovornik človekovih pravic, hkrati pa si nad sodelavkami manjšinskega medija privoščiš mobing, ki gre tako daleč, da te nazadnje ostanejo celo brez službe? Čeprav so ta dekleta o tem mediju vedela veliko več od nasilnega šefa, ki o njem nima pojma, je pa zato vdan podrepnik tistega nad sabo, vplivnega politika, katerega naloga je prav skrb za pravice manjšin. Kako se ta lahko ukvarja z enakimi možnostmi žensk in moških in hkrati nekdanji partnerici in materi svojega otroka tega nenadoma odvzame, leta in leta manipulira in laže, da ga mati zlorablja, ker želi, da se uči in redno hodi v šolo? In jo vlači po sodiščih in centrih za socialno delo. S čim se proti takemu bolnemu početju lahko borijo takšne ženske? V instituciji, kjer jih ponižujejo in nato še odpustijo, je to boj brez upa zmage, ker v njej vlada neizprosna moška omerta, čeprav delovanje ustanove, ki skrbi za pravice manjšin, spodkopava na spolu utemeljen prezirljiv odnos nadrejenega do sodelavk, pa tudi do matere svojega otroka. Si lahko na sodišču izborijo pravico do spoštljivega odnosa na delovnem mestu in dosežejo, da bo nasilnež kaznovan? Eh, to so utvare, saj je edini znak, da je Hrvaška pravna država, ogorčenje spodobnih državljanov nad nedavno odločitvijo mogočnega predsednika vlade, da za prvega moža hrvaškega pravosodja – glavnega državnega odvetnika – imenuje človeka, o katerega integriteti pričajo zveze z mafijci in ministri te vlade, ki so se znašli za zapahi. Boriti se za svoje pravice v taki državi in biti žena in mati pomeni mučno in brezplodno zapravljati zdravje, denar in čas, saj je končna razsodba praviloma izrečena v korist moškega, šefa, ki izvaja mobing nad sodelavkami, ali očeta, ki materi – zaradi bolestnega sovraštva – jemlje otroka.
Me pa smo naivno mislile, da je feminizem končana zgodba, da se je patriarhat poslovil, da ima ženska pravico vsaj opozoriti na trpinčenje, zlorabo … No, pošteno smo se uštele. Spominjam se, kako se je name, ko sem bila glavna urednica Feral Tribuna, obrnila neka ženska s pritožbo, da jo eden od zaposlenih v uredništvu nadleguje. Nisem omahovala, omenjenega sem poklicala na pogovor in mu rekla, naj neha ali pa mu bomo pokazali vrata. Seveda je nehal in ona se je oddahnila, saj so ji bile prihranjene nevšečnosti, ki bi jo čakale, če bi se obrnila na tako imenovano pravno državo. Danes v skrajno patriarhalni konservativni državi ženske mlatijo, žalijo, jim jemljejo otroke in jih nazadnje ubijajo, če že ne telesno – tudi to se dogaja skrb zbujajoče pogosto – pa vsaj duševno in gmotno. Večina to preživlja v popolni anonimnosti, vnaprej obsojena na izgubo bodisi delovnih bodisi materinskih pravic v vseh tistih centrih za socialno delo in nazadnje pred sodišči.
Potem pa se zgodi, da nekdo celo proti svoji volji postane simbol, glas upora sebi podobnih nesrečnih žensk in mater, ki niso spregovorile o tegobah, o maščevalnosti sistema, ki se rad in okrutno poigrava prav z ženskami. Njihov glas je postala pevka Severina Vučković, spoštovanja vredna, pogumna, na širšem območju priljubljena ženska. In mati. Ki že deset let pred hrvaškim pravosodjem bije izčrpavajočo bitko za pravico biti mati. Na drugi strani stoji On, oče, ki od trenutka, ko je postal bivši mož, vso energijo usmerja v sovraštvo do matere svojega otroka. Deset let zahteva in v brezkončnih postopkih pogosto tudi dobiva skrbništvo nad sinom, ki je danes star 12 let. Gospod je pomemben poslovnež, vpliven v poslovnih in pravosodnih krogih na Hrvaškem. Tako je nedavno hrvaško vrhovno sodišče spet sklenilo, da se Severini otrok odvzame in se dodeli očetu, ki je menda boljši starš, saj ne skače po odrih, ni priljubljen, ni objekt slinjenja moških in rad vlaga na Hrvaškem, pridobil si je veljavo med pripadniki srbske manjšine in je v dobrih odnosih s srbskim patriarhom Porfirijem, ki je brez materine vednosti pred leti tega sina celo krstil.
Povzetek Popovićevih norosti, njegovega sovraštva do matere svojega mladoletnega otroka in duševnega trpinčenja lastnega sina je strahotna zbirka tožb, kar 80 jih je, ki jih je vložil zoper Severino in ljudi, ki so ji blizu. Prijave kaznivih dejanj in prekrškov, izvršilni postopki, ki zadevajo otroka, prijave centrom za socialno delo, disciplinski postopki zoper Severinine odvetnike, tožbe proti njeni nečakinji, ki živi z njo in »ni primerna«, da bi vzgajala »njegovega« sina. In čeprav so ga zasačili pri podkupovanju sodnega izvedenca, je pisal predsedniku države in premieru, tožil Severino v 17 kazenskih in 34 pravdnih postopkih, jo desetkrat prijavil zaradi družinskega nasilja itd. itd.
Tako Severina čas, ko ni na koncertih, preživlja na sodiščih, zaslišujejo jo, pišejo izvedenska mnenja o njej, hodi na policijo, k psihologom, socialni delavci prihajajo k njej domov … Ta pogumna ženska, jezikava Splitčanka, ki ne ostane dolžna, ni pokorna ženička, ampak se prepira, se kot levinja bori za otroka, javno obtožuje, opozarja, že desetletje živi v peklu. In na sporočilo, ki sem ji ga poslala, ko so ji ponovno vzeli otroka: »Drži se, mala moja!« duhovito odgovori: »Bom, častna pionirska sućidarska!« Sućidar je splitska mestna četrt, v kateri je odraščala in kjer sva bili sosedi, rekli pa so ji tudi četrt revežev. Na ulicah je bilo vse polno droge, toda ona je namesto ulice že v otroštvu izbrala ples in petje in postala uspešna mlada ženska. Njeno dolgoletno bolečino, ker so ji vzeli sina, za kar je poskrbela trohnoba skorumpiranih institucij te države, razumejo številne ženske, ki brezimne in nemočne živijo v prav takem peklu.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.