Komentar / Mali Napoleon

Vlado Miheljak

1. 3. 2024  |  Mladina 9  |  Dva leva

Francoski predsednik Emmanuel Macron je šokiral večino evropskih voditeljev, ko je omenil možnost, da bi Natove države, če na drug način ne bo mogoče preprečiti Putinove zmage, poslale v Ukrajino svoje kopenske sile.
— Dnevnik o Macronovi viziji ponovnega pohoda na Rusijo (27. 2. 2024)

»Lahko potrdim, da so nekatere države pripravljene poslati svoje enote v Ukrajino. So države, ki pravijo nikoli, med katere spada Slovaška, in tiste, ki pravijo, da je treba o tem predlogu razmisliti.«
— Slovaški premier Robert Fico po srečanju evropskih voditeljev ter predstavnikov ZDA in Kanade v Parizu (MMC TVS, 27. 2. 2024)

»Predsednik Biden je jasno povedal, da ZDA ne bodo poslale vojakov v boj v Ukrajino.«
— Tiskovna predstavnica sveta za nacionalno varnost ZDA Adrienne Watson (STA, 27. 2. 2024)

»V zelo dobri debati smo znova razpravljali o tem in se strinjali, da kar smo se v začetku dogovorili med seboj, velja tudi v prihodnje: to je, da na ukrajinskih tleh ne bo nobenih kopenskih sil in nobenega vojaka iz evropskih držav ali držav članic Nata.«
— Tudi Nemčija po besedah kanclerja Olafa Scholza ne načrtuje še ene avanture v mrzle in blatne ruske ravnice

Očitno Brigitte Trogneux, profesorica francoskega jezika in književnosti ter mentorica dramskega krožka na zasebnem katoliškem liceju La Providence v Amiensu, dijakom ni orisala in približala lika in dela kultnega francoskega pisatelja, pesnika, šansonjerja, jazz trobentača, boema in kar še pač ... Borisa Viana. Kajti v nasprotnem primeru bi si zvedavi in v 24 let starejšo profesorico do ušes zaljubljeni dijak Emmanuel zagotovo zapomnil njene besede. Še zlasti Vianov šanson Dezerter (Le Déserteur, 1954), ki je zaznamoval kritične generacije petdesetih, šestdesetih in tudi sedemdesetih let. Pesem govori o mladeniču, ki zavrne poziv k udeležbi v imperialni vojni Francije v Indokini.

Kljub temu da je bilo še vse do konca francosko-alžirske vojne (1962) prepovedano njeno predvajanje na francoskih radijskih postajah, so mladi poslušali in sami prepevali pesem, katere refreni so prebujali kritično zavest takrat in še mnoga leta kasneje. Kajti junak pesmi v pismu sporoča predsedniku republike (takrat Renéju Cotyju), češ: ne bom se udeležil vaše krivične vojne, ne bom pobijal ubogih par. Nasprotno, dezertiral bom in tudi drugim ljudem sporočal, naj ne gredo v boj. V zaključku pa smiselno predlaga: »Če je potrebna kri, / pojdite in dajte svojo, / Vi ste dobri apostol, / gospod predsednik.« Hja, sporočilo celotne pesmi in še zlasti zaključka je očitno šlo mimo mladeniča, ki 50 let kasneje ponavlja zgodbo nekdanjega predsednika Cotyja. In tako tudi sam trči na zid svojevrstnega dezerterstva. Namreč, njegovo idejo, da bi v Ukrajino poslale svojo pehoto, so zavrnile skoraj vse odločujoče države. Česa ni Macron dojel? Evropski in svetovni voditelji so se pripravljeni boriti. Vsekakor. A pripravljeni so se boriti do zadnjega Ukrajinca in nič dlje. Pač, preračunljiva pamet evropske politične elite dobro ve, da javnost, četudi in kolikor že podpira vojno, ne predvideva in ne odobrava žrtev na lastnem dvorišču. Zato je bitka z javnim mnenjem lastnega političnega prizorišča, ki nikakor ne predvideva in tolerira aktivne udeležbe lastnih vojska, bitka vseh bitk. No, vsekakor je aktivno dezerterstvo svetovne politične elite zgrešeno. Nasprotno, bilo bi pravično in moralno, da Macron popelje vse politične voditelje »svobodnega sveta« v prve bojne vrste ukrajinsko-ruske fronte. Če bi v blatu strelskih jarkov nasproti ruskega topništva čemeli Macron, Sunak, Biden, Scholz, Stoltenberg ... in če bi, če že ne v bojni formaciji, pa vsaj v sanitetnem vodu prve bojne linije, s katere bi odnašale razmesarjena telesa, bile tudi Ursula von der Leyen, Annalena Baerbock, Giorgia Meloni, Tanja Fajon ..., bi bila motivacija za dokončanje te morije neprimerno večja. A očitno ves ščuvaški politični razred še ni dojel, da mir, ki ga vojščaki prinesejo na konicah bajonetov, ni niti dober niti trajen. Od obdobja, ko so vojno šele licitirali in napovedovali, do danes, je toliko zapravljenih dni, kolikor je žrtev, kolikor je beguncev, kolikor je razrušenih mest in vasi … A danes Macron v svoji grandomanski ihti in zanosu skupaj s svetovnimi voditelji nima niti najmanjše ideje, kaj narediti; kako presekati ta vozel. Danes je mir, kakršenkoli že, bolj oddaljen, kot je bil kadarkoli od začetka spopadov med Rusijo in Ukrajino.

In ne samo, da v dveh, pravzaprav desetih letih niso rešili spora na vzhodu Evrope, sedaj so prilili olje na novem žarišču. Kajpak na Bližnjem vzhodu. Če je do 7. oktobra 2023 še obstajalo upanje, da bo Palestina dočakala priznanje v izvornih mejah, je po trideset tisoč poklanih nesrečnikih v Gazi vsakršno upanje na mirno rešitev propadlo. Morda bi zato Macron, ki je očitno bojno razpoložen, odvečni adrenalin lahko usmerjal v mednarodno akcijo, ki bi vsilila mir na mednarodno priznani izvorni razmejitveni črti med Palestino in Izraelom ter nato stacionirala modre čelade kot poroke nedotakljivosti meja in teritorija obeh držav. Nekoč (od leta 1956 do 1967) so modre čelade (UNEF) v regiji odigrale svojo vlogo. A danes bi bilo za uvod v podobno akcijo treba najprej brez ovinkov in pogojev priznati Palestino.

Macron očitno ne pozna lika in dela Borisa Viana, zagotovo pa pozna Napoleonov klavrn pohod v Rusiji in posledice poraza zanj in za Francijo. Ta pouk bi mu moral izbiti iz glave vsakršne grandomanske napoleonske vizije.