Komentar / Apologeti genocida

N'toko

1. 3. 2024  |  Mladina 9  |  Žive meje

Človeku se lahko ob prizorih iz Gaze zmeša. Ali lahko kdorkoli dan za dnem gleda posnetke raztrganih otroških trupel in kričečih mater pobitih otrok ter ostane normalen? Ali lahko kdorkoli dan za dnem gleda trpinčenje nedolžnih ljudi, ki – ujeti v odprtem taborišču – čakajo na smrt, in pri tem ne izgubi razuma? Ali lahko kdorkoli več mesecev nemočno spremlja ta sadizem, ne da bi zapadel v globoko krizo? Ne le da se ti ob dogajanju v Gazi obrača želodec, ampak izgubiš tudi vso vero v civilizacijo, v državo in institucije, v demokracijo in »rules-based order«. Naši liberalni režimi, ki naj bi bili zadnji branik pred zdrsom človeštva v barbarstvo, so se izkazali za popoln blef – če že ne podpirajo pokolov neposredno, jih tolerirajo in upravičujejo. Že dolgo ni bilo stanje stvari tako brezupno. Ostane nam le, da gledamo to razgaljeno krutost imperialnega reda in ob njej izgubljamo pamet.

Pa vendar se večini ljudi ob vsakodnevnih prenosih genocida ni zmešalo. Največji zločin proti človeštvu v zadnjih desetletjih pravzaprav ni imel resnejših političnih posledic za nobeno vlado. Sistem nemoteno melje dalje, kot da se ob dogajanju v Gazi ne bi postavilo nobeno vprašanje. Po začetnem pretresu so evropski režimi nekako inkorporirali izraelsko klanje otrok v status quo, postalo je eden izmed »kompleksnih izzivov«, s katerim se večno »ukvarjajo« in jih nikoli ne rešijo – kot inflacija ali podnebne spremembe. Genocid v Gazi je tako postal le še en sodobni pojav, košček ambientalne tesnobe, s katero smo se Evropejci navadili živeti. Ni se nam zmešalo, nismo izgubili vere v sistem, nismo strmoglavili oblastnikov … Šli smo v službo, po nakupih in opravkih. Naučili so nas, kako sprejeti nesprejemljivo in si ne postavljati prezahtevnih vprašanj.

Za takšno stanje imajo veliko zaslug politični zavezniki Izraela. Ti so zameglili razprave o genocidu tako, da so pred vsakega sogovorca postavili svoje pogoje razprave. Preden lahko človek sploh začne omenjati palestinske žrtve, mora obvezno izreči obsodbo Hamasa in vsega njegovega delovanja. Če niste storili tega, se lahko do nadaljnjega zgolj še branite obtožb o terorizmu pred facebookovskim sodiščem. A tudi če se vam je uspelo oprati krivde džihadističnega nasilja, to še ne pomeni, da vam je dovoljeno kritizirati Izrael. Ste prepričani, da vaša kritika v resnici ne izvira iz antisemitizma? Da niste po naključju teoretik zarote in zanikovalec holokavsta? In kako komentirate protestniško geslo »From the river to the sea …«? Ali podpirate genocid nad Židi? Zanikate pravico Izraela do obstoja? Ali ste pripravljeni zagovarjati čisto vsak eksces islamskega sveta? Vse to so kretenizmi, v katerih se je zadušila razprava o Gazi in ki so jim mediji dajali prostor v tako rekoč vsakem prispevku. O očitnem genocidu, ki ga vsi vidimo, kako poteka pred našimi očmi, tako praktično ni mogoče govoriti, ne da bi se zapletli v naporne razprave s fanatiki in ksenofobi, ki odvračajo pozornost od resničnega dogajanja.

Seveda pa so k temu pripomogle tudi liberalne oblasti, ki naj bi bile do izraelskega ravnanja kritične. V svojih izjavah o Gazi ne govorijo o ustavitvi zločinov proti človeštvu, govorijo o »reševanju humanitarne krize« – kot da bi šlo za poplavo ali potres. Tako so genocid spremenili v naravni pojav, ki ga ni moč ustaviti, ampak lahko žrtvam le pošiljaš odeje in hrano. Dodatno jim je uspelo zrelativizirati ubijanje otrok z izjavami tipa: »Nismo ne za Izrael ne za Palestino, ampak za mir.« Takšno prazno obračanje besed v situaciji, ko gre za očitno agresijo in popolno premoč točno določene strani, je naravnost zavržno. In iz te zavržne pozicije liberalnih oblasti, ki nikakor nočejo užaliti morilcev otrok, izvira tudi zavržno neukrepanje ob pokolih. Slovenija ni bila do zdaj zmožna ene same resne poteze pritiska na Izrael – nobenega gospodarskega ukrepa, nobenega diplomatskega manevra, nobene kulturne ali športne blokade. Morilci otrok in njihovi podporniki ostajajo na vseh področjih naši partnerji. Bistveno več energije pa so usmerili v preganjanje protivojnih glasov, v nadzor in omejevanje protestov ter v lov na vojne begunce. Do danes je ostal edini slovenski zunanjepolitični ukrep v zvezi z Gazo ukinitev šengenske meje s Hrvaško zaradi »nevarnosti radikalizacije na balkanski poti«.

Najbolj zavržen element zahodnega propagandnega stroja je zagotovo molk o vsem, kar je pripeljalo do 7. oktobra – molk, ki ga v enakem obsegu uporabljajo desničarji in liberalci. Molk o desetletja trajajočem načrtnem iztrebljanju, stradanju, izčrpavanju in bombardiranju prebivalcev Gaze, največjega odprtega koncentracijskega taborišča v zgodovini. Ni treba veliko raziskovati, da bi razumeli, v kakšen položaj so bili postavljeni prebivalci Gaze – da jim je bilo v takšni ali drugačni obliki že dolgo namenjeno umreti. Kdor danes molči o dolgoletnih zločinih pod izraelsko okupacijo in namesto o genocidu govori o »konfliktu, ki se je začel z napadom Hamasa 7. oktobra«, načrtno zavaja javnost k napačnemu razumevanju dogajanja in prispeva k pasivizaciji, češ: »Saj veste, na obeh straneh so slabi ljudje.«

Desno in liberalno stran torej druži ena skupna misija: obrzdati vsakršno ljudsko ogorčenost nad genocidom v Gazi, da bi lahko politično-ekonomski interesi zahodnega bloka ostali nedotaknjeni. Večidel oblastem to uspeva, vendar ne popolnoma. Še vedno so po svetu množice protestnikov, ki jih zahodnjaška morija potiska na rob blaznosti. Med njimi je tudi ameriški vojak Aaron Bushnell, ki se je ta teden v znak protesta proti genocidu samozažgal pred izraelskim veleposlaništvom. Odločil se je, da bo raje zmešan, kot da se nauči živeti v novi normalnosti. Naj nam bo njegovo junaško dejanje vsem v opomin: ob moriji nedolžnih Palestincev v Gazi ne smemo ostati »racionalni«, »uravnoteženi«, »potrpežljivi«, »diplomatski« in »politično korektni«, kot od nas zahtevajo oblasti. Edini človeški odziv je poblazneti, iti onkraj sebe in onkraj sprejemljivega. Vsi moramo v sebi poiskati košček norega junaštva, ki ga je zmogel vojak Bushnell.