Komentar / Toninovi demoni

Vlado Miheljak

8. 3. 2024  |  Mladina 10  |  Dva leva

»Migranti se bodo na koncu ustavili pri nas, tukaj zaživeli v vsem, kar nam bodo vsiljevali – od verskih do povsem nam nesprejemljivih življenjskih navad ... Lažje je biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji!«
— Škof Peter Štumpf o krščanski strpnosti (29. 10. 2015)

»... huliganstvo namreč ni navijaštvo, temveč je navadno barbarstvo. Ekipa, ki ima za seboj huligane, ne izpolnjuje pogojev za nastopanje in igranje.«
— Škof Peter Štumpf je ob kritiki ekscesa na nogometni tekmi Mura – Maribor spregledal huliganstvo v lastnem klubu (RKC) in lastni osebi (Družina, 19. 2. 2024)

»Noro … Vlada predlaga, da bi v slovenskih šolah država tujim otrokom plačevala tečaje za učenje albanščine, srbščine in drugih jezikov nekdanje Jugoslavije ... Nobene potrebe ni, da na naše stroške ‘utrjujejo’ znanje albanščine ali srbščine. Nova Slovenija zato zahteva posvetovalni referendum.«
— Matej Tonin pred evropskimi volitvami pelje NSi v sfero nacionalističnega šovinizma in populizma (Facebook, 5. 3. 2024)

»Ljudje smo kulturno pogojeni. ... Evropa, kljub temu da ne živi iz svojih korenin, je krščanska Evropa. Ne morem jemati kulture z vzhoda, ker je to nasilje nad tvojo psiho, nad tvojim duhovnim življenjem. Če je to nasilje, če vsepovsod nekaj pobiram, to hudobni duh izkoristi, ’pristavi svoj lonček’ in se infiltrira v tvoje življenje. ... Če mislimo, da bomo vse ravnali na ta način, pobirali iz vsakega verstva nekaj, je normalno, da nas hudobni duh zavaja in vodi stran od Resnice. Sprejmi svojo kulturo, ker je najboljša in je del tebe, iz tega moraš živeti.«
— Uradni eksorcist slovenske RKC Janez Kavčič opozarja, da je multikulturnost hudičeva domislica (Radio Ognjišče, 23. 10. 2020)

Ko je bilo slovensko politično vesolje še kolikor toliko v ravnotežju, je nekako veljalo, da je ekscesna, šovinistična, nestrpna retorika v domeni zunajparlamentarnih ali (redkeje) marginalnih parlamentarnih strank desnega vrednotnega roba parlamenta. Tako je dolgo predvsem Jelinčičeva SNS (pa njegove različne odpadniške frakcije) šla v diskurzu čez rob. Kasneje se je to železno pravilo rušilo, saj so začele ogrožene standardne parlamentarne stranke dohitevati in prehitevati ultradesničarje. Spomnite se, kako je Mihael Jarc na jumbo plakatih SLS na lokalnih volitvah nagovarjal ljudstvo s silhueto džamije v okroglem prometnem znaku prepovedi. No, navkljub spogledovanju s populizmom in šovinistično retoriko, ali pa ravno zaradi nje, je stranka z najdaljšo tradicijo v Sloveniji leta 2014 sramotno izpadla iz parlamenta.

SDS pa je bila kljub sprva socialdemokratski predponi imena z eno nogo vedno v sferi, ki jo je v Sloveniji zakoličil Jelinčič. Kasneje ga je celo prehitela po desni. V tako imenovanem ustavnem loku onkraj levo-desne polarizacije strank pa so v glavnem ostajali tudi krščanski demokrati (pod različnimi imeni v različnih obdobjih). A kljub temu, da premorejo nekaj družboslovcev (na primer Tonin, Cigler-Kralj) je prav slednji (po izobrazbi politolog!) svoj čas celo duhovičil, da nihče ne ve, kaj naj bi pomenila kategorija ustavnega loka. Po izpadu NSi, pod vodstvom netalentiranega in Janši podrejenega Bajuka, iz državnega zbora 2008 je Ljudmila Novak naredila mali parlamentarni čudež in izsušeno stranko na naslednjih volitvah skozi šivankino uho zrinila nazaj v parlament. In to s sicer konservativno krščansko retoriko, ki pa ni posegala po presežnem populizmu, kaj šele po šovinizmu. A od tod naprej mlade krščanske moči, na čelu s Toninom, stranke z največjim bazenom potencialnih volivcev in volivk niso spravili niti na deset odstotkov. Sicer so sčasoma dojeli, kar ni bilo jasno Bajuku, da ne morejo rasti v Janševi senci, a strankarsko agendo so popolnoma napačno zastavili. Zadnja intervencija v zvezi z napovedjo posvetovalnega referenduma, ki bi blokiral (med tem že umaknjen!?) predlog zakona o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ, je tak strel v napačno tarčo. In hkrati bizarni paradoks: referendumi po zadnjih »tarifah« DVK stanejo okoli pet milijonov evrov! Kolikšni bi bili stroški izvajanja zakona? A sploh ne gre za denar, pač pa za dojemanje družbe in države, državljanskih, kulturnih, etničnih pravic. S predlaganimi zakonsko urejenimi spodbudami državljani in stalni prebivalci udejanjajo in kultivirajo svoje istovetnosti, pa tudi bogatijo okolje, v katerem živijo. In vsekakor nikogar ne prikrajšajo. NSi je svojo kampanjo pospremila z akcijskim sloganom V Sloveniji govorimo slovensko!. Hja, ne vem, no. Če slišite, vidite koga v parlamentu, kako pri branju arhaično »elka« in si pomaga s prstom, ima očitne težave s sklanjanjem in spreganjem, je statistično najverjetneje z desnega, domoljubnega dela parlamentarnega spektra. A ta nedoslednost spada v standardno opremo krščanskega licemerja. Pred dnevi se je ob ekscesu Viol v Murski Soboti oglasil in najbolj moraliziral prav tisti škof Štumpf, ki je svoj čas izrekel skrajno nestrpne, ščuvaške ocene o migrantih ter sobivanju s tujimi kulturnimi in religijskimi skupinami. A še huje: uradna RKC se je ob tem škofovem izpadu potuhnila, češ, »bil je narobe razumljen«. Pač, kot se potuhne vselej. Začenši pri pedofiliji v lastnih vrstah.

Kako pomagati Toninu? Morda bi se moral zateči po pomoč k Janezu Kavčiču, uradnemu mojstru eksorcizma slovenske RKC, in ugotoviti, ali gre za realno skrb za slovensko kulturno identiteto ali zgolj za obsedenost. Ta nenehno opozarja, da se »... hudič manifestira in pokaže svojo moč na različne načine«. In tudi pozna razliko med duševno motnjo in obsedenostjo. Se pa zaveda, da je to težko ločiti: »Psihična bolezen in obsedenost s hudobnim duhom sta včasih na zunaj lahko identični stvari.«