Komentar / Žensko vprašanje

dr. Bogomir Kovač

8. 3. 2024  |  Mladina 10  |  Ekonomija

Vsakoletni mednarodni praznik žena je vedno zmes profanosti vsakdanjega življenja in večnih prevratniških idej političnega feminizma. Na eni strani stojijo oguljene fraze, čestitke in enkratno moško potrošniško zavzetje cvetličarn in čokoladnic. Na drugi se zlasti med ženskami krepi nelagodje, ker feministični boj po dobrem stoletju še vedno ni odpravil družbenih razlik med spoloma. Očitno je feminizem še vedno razpet med starim reprodukcijskim eksistencializmom in esencializmom odprave številnih diskriminacijskih praks. Večja politična participacija žensk še vedno ne pomeni ustrezne ekonomske vključenosti, enakopravnost ne prinaša večje enakosti. Troje najbolj izpostavljenih primerov, pravica do splava, enakopravnost zaposlovanja in primerljivost plač, ostaja odprta agenda 21. stoletja celo v EU, nekakšnem Olimpu ženske afirmacije. Še več, prav tu konservativna politična agenda vse bolj preveva tudi generacijo Z in jo v identitetnem antagonizmu spolov vrača v stare okvire moškega paternalizma. Feministični politični aktivizem ostaja očitno vpet v vedno nove družbene antagonizme. Emancipacijska moč ženskega vprašanja na oltarju zgodovine zato ni samoumevna, navkljub tradicionalnemu dnevu žrtvovanju za 8. marec.

Politično agendo ženske emancipacije so v utrinkih kovali že v antični Grčiji, pa v renesansi in razsvetljenstvu, njeno telesnost so častili v umetnosti, zaničevali pa v religijski tradiciji. Ameriški zgodovinar Francis Parkman je v North American Review leta 1879 objavil članek s preprostim, toda pomenljivim naslovom: Žensko vprašanje. Deset let pred tem je John Stuart Mill objavil znameniti esej o družbeni vlogi žensk v izobraževanju, politiki, zaposlovanju. V obeh primerih gre za nasprotovanje iracionalnim predsodkom moškega sveta, ki v duhu liberalnega utilitarizma in viktorijanske morale očitno ne dojame, da večja enakopravnost žensk koristi družbi in njim. Politično in teoretsko sta oba zakoličila problem družbenega položaja žensk, hkrati pa ostala v zavetrju navidezno naprednega moškega paternalizma. To moško prizanesljivost so kmalu zamenjali radikalnejši ženski pogledi. Sarah Grand je leta 1894 novo žensko subjektiviteto umestila v moderno podobo »nove ženske«. Žensko vprašanje se je zaostrilo v okviru prve svetovne vojne. Dilema, ali naj ženske podprejo vojno, celo sodelujejo v njej, ali pa naj se zavzemajo za mir in drugačno družbo, je postala ključna. Militantni aktivizem jih je povezal z moškim svetom, pacifizem s feministično in socialno agendo. Dobrih sto let kasneje smo v vojnih spopadih v Ukrajini in Izraelu, v preddverjih tretje svetovne vojne, pred podobno dilemo.

Pravzaprav bi vsi morali biti zadovoljni. Žensko vprašanje se je najprej rešilo s splošno žensko volilno pravico, ženske so vendarle postopoma napredovale pri zaposlovanju in plačilu. V okviru zahodnoevropske feministične in ruske revolucionarne dediščine je 8. marec postal mednarodni praznik žena, od leta 1975 tudi s priznanjem ZN. Že trideset let ZN vsako leto žensko vprašanje obeležijo s posebno politično temo. In za nameček ne manjka tudi obsežnih svetovnih poročil ZN o družbenem položaju žensk, britanski Oxfam pripravlja poglobljene letne analize družbenih neenakosti, Svetovni ekonomski forum v Davosu (WEF) pa objavlja indeks o razlikah med spoloma. Ne nazadnje je celovita ženska emancipacija peti strateški razvojni cilj ZN (SDG-5/2030), torej povsem pri vrhu družbenih prioritet sodobnega sveta. Za številne vsa ta merila dokazujejo nepovratno pot napredka, za kritične spremljevalce razmer pa smo še vedno na pol poti.

Leta 1995 je četrta svetovna konferenca ZN v Pekingu sprejela sporazum o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk. Takrat je 165 držav potrdilo, da imajo vsaj minimalno agendo ukrepov za reševanje ženskega vprašanja. Slabih trideset let kasneje je teh držav že 192, inovacije so številne, od volilnih ženskih kvot do raznovrstnih proračunskih podpor za enakopravnost žensk in celo feministične zunanje politike. Skratka, javne politike za odpravo razlik med spoloma postajajo demokratični standard vse večjega števila držav. V svetovnem poročilu o razvojni vlogi žensk leta 2024 je realna podoba razmer manj optimistična. V ospredju je preplet kriz zadnjih treh let, ki so kot običajno bolj prizadele ženski kot moški del sveta. Dejansko bi potrebovali v svetovnem merilu za doseganje ženske enakopravnosti do leta 2030 (DSG-5) štirikratnik vrednosti ameriškega letnega BDP, s sedanjimi ukrepi in trendi bomo ta cilj dosegli po letu leta 2250! Ocenjena vrednost neplačanega gospodinjskega dela dosega 11.000 milijard dolarjev, trikratnik vrednosti digitalne industrije. Med 1600 največjimi svetovnimi korporacijami jih ima samo četrtina javno zavezo glede ženske enakosti. In ženske v povprečju še vedno zaslužijo zgolj 84 centov na vsak moški evro. Mednarodni sporazumi so polni diplomatske hipokrizije glede reševanja ženskega vprašanja, manjka pa finančnih virov in politične volje. Populistična politična kontrarevolucija se v supervolilnem letu povsod po svetu krepi in išče oporo v strahovih pred tujci in žensko emancipacijo. Sedanja hitra militarizacija držav ogroža skupni mir in tudi družbeni položaj žensk. Zato potrebujemo premik k feministični ekonomski in miroljubni alternativi. In to zagotovo ni sedanji svet mačistične logike kapitala in militantne dominacije moči. Letošnje vodilo ZN je preprosto. Naložbe v ženski svet so edini temelj napredka.

Običajna evropocentrična feministična drža o ženskem vprašanju zbledi ob revščini 2,4 milijarde žensk tretjega sveta. Namesto emancipacijskega konformizma je edina alternativa akcijska pot. Ne smemo molčati ob vojnih zločinih v Gazi, omejevanju pravice do splava, neplačanem delu žensk … V cankarjanskem duhu, kruha in miru nam dajte ali pa si ju bomo vzeli!