Komentar / Wunderwaffen*

Vlado Miheljak

15. 3. 2024  |  Mladina 11  |  Dva leva

»Višnu skuša princa prepričati, da bi moral opraviti svojo dolžnost, in da bi naredil vtis nanj, prevzame svojo večroko podobo in reče: ’Zdaj sem postal smrt, uničevalec svetov.’«
— V televizijski oddaji iz leta 1965 o posledicah uspešnega testa Trinity v okviru projekta Mannhatan je Oppenheimer skrušen citiral poved iz staroindijskega epa Bhagavad-gita (https://www.youtube.com/watch?v=hBd9mTVoIk8)

»Dobra novica je, da ste našli svoje skrivno orožje – mene:)!«
— Spletna vplivnica in nova Golobova svetovalka Samanta Cimerman se v samopredstavitvi zaveda izjemno nevarnih učinkov svoje prezence

»Predstavila sem nekaj okvirnih smernic, kako doseči pravo občinstvo ter kako jih čim bolj učinkovito nagovoriti glede na specifike tipov vsebin na različnih družbenih omrežjih ... Bolj kot število platform je pomembna kakovost vsebin in to, da predsednik vlade dosega čim širše in predvsem pravo občinstvo, kar kombinacija facebooka in instagrama po mojem mnenju omogoča.«
— Spletna vplivnica Samanta Cimerman je že na prvem spoznavnem sestanku diagnosticirala in našla takojšnjo in trajno rešitev za Golobove aktualne probleme (Delo, 11. 3. 2024)

Ko na bojnem polju in v politični areni ne kaže dobro, začnejo vojščaki in politiki panično iskati čudežne rešitve. Pač, nekaj, kar bo v hipu in trajno preusmerilo trende. Ko so Američani videli, kako deluje blitzkrieg mašinerija Wermachta, ki je v nekaj tednih dosegel atlantsko obalo, so panično začeli iskati čudežno orožje, ki bi zaustavilo Nemce, preden bi bilo prepozno. Tako so na podlagi teoretičnih predpostavk o cepitvi jeder začeli razmišljati o jedrskem orožju. Zbrali so ideološko in karakterno pisano druščino strokovnjakov, ki so jih osamili v puščavo Nove Mehike, da bi pod vodstvom fizika Roberta Oppenheimerja v okviru projekta Manhattan izdelali Bombo. In so bili uspešni in predvsem prvi. A oče atomske bombe Oppenheimer se je takoj zavedal posledic, ki bodo, ko bo čudežno orožje enkrat nastalo in delovalo, nepovratne. Zato je ob koncu vojne zavrnil nadaljnje sodelovanje pri razvoju še bolj uničujoče vodikove bombe. V nagovoru leta 1946 je stvaritev svoje skupine spokorjeno primerjal z mitom o Prometeju. No, asociacija ni bila najboljša: Oppenheimer ni kot Prometej ukradel ognja bogovom, da bi ga vrnil ljudem, ki jim je bil odtujen, nasprotno, je tisti, ki je odprl Pandorino skrinjico in iz nje izpustil zlo. Začelo se je v puščavi Nove Mehike, preizkusilo na civilnem prebivalstvu Hirošime in Nagasakija, zaključno dejanje zgodovinske etape, kot se za Ameriko spodobi, pa se je odvilo v Hollywoodu in pred dnevi potrdilo v teatru Dolby v Los Angelesu na podelitvi oskarjev.

Ker Nemcem ni uspelo (ali tega morda po zaslugi odgovornih nemških znanstvenikov niso hoteli) izdelati jedrskega orožja, s katerim bi pokorili svet, so v obupu nenehnih porazov po letu 1943 močno omejili svoje ambicije. A še 30. januarja 1945 je Hitler v svojem zadnjem radijskem nagovoru vse bolj demoraliziranim in obupanim Nemcem obetal, da bodo samoleteče bombe V1 in balistične rakete V2, njegovi tolažilni različici »Wunderwaffen«, dejansko porazile vse bolj samozavestne in uspešne Britance in dosegle celo Ameriko. No, na koncu je edini resnično učinkovit izum bil in ostal, vse dokler ga nad njihovimi mesti in domovi niso preglasili zavezniški bombniki, mali bakelitni Volksempfänger, vsem dostopen ljudski radio, ki je slehernikom pral možgane. Vse ostalo je vpisano v zgodovino poraza najbolj monstruozne politične ideje človeštva …

Oppenheimerjeva dilema je bila: ali A-bomba, ali H-bomba, ali obe, in Hitlerjeva: ali V1, ali V2, ali obe; premier Golob pa je ob popolnem razpadanju temeljnih orientacij in zaupanja javnosti izbiral med vplivnico Tino in vplivnico Samanto – in se odločil za obe. Tako je uvedel novo razsežnost političnega super orožja: vplivnici, ki ju poganjata Instagram in Facebook! Celotna prezentacija žali intelekt volivcev, sramoti in ponižuje vodilno stranko, celotno koalicijo in vlado. Nekdo se bo moral ojunačiti in Golobu povedati, da je zavozil, da so vlaki Svobode odpeljali. Da je, skratka, njegovo vedenje sramotno in dejansko antipolitično. Morali se bodo ojunačiti in mu povedati tudi, da so pritiski na preiskovalne institucije, ignoriranje vabil na zaslišanja pred preiskovalnimi komisijami, nepotizem, klientelizem, politično kadrovanje in podeljevanje vlog tistim, ki nimajo niti kvalifikacij niti formalnih položajev v državnem in izvršnem ustroju, ne le zavržni, ampak tudi protizakoniti. In navsezadnje, da srhljivo ponavlja Janševo zgodbo.

Morda je še čas, da se vsaj volivci streznimo in se otresemo iluzije o Golobu. Ter razmislimo, kako in predvsem s kom ali čim naprej. Sicer se bo čez nekaj mesecev ponovila že videna zgodba. Poznamo jo: Janša obrača von Clausewitza na glavo. Pruski general je vojno razumel kot nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, za Janšo pa je, nasprotno, politika nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Zato v politiko novači vojščake, predmoderno zveste, predane – in slepe. Na vseh ravneh, z vsemi resursi. Kot vojaštva pa ne razume le svojega političnega spremstva, ampak tudi medije, gospodarske družbe, nadzorne svete, šolstvo, kulturo …

Ne pozabimo tega, da ne bomo po volitvah ponovno žvečili starega citata iz Döblinovega romana Berlin Alexanderplatz: »Vemo, kar vemo, drago smo to plačali.«

* Arhaičen izraz za Facebook in Instagram