Komentar / Območje višje sile

N'toko

15. 3. 2024  |  Mladina 11  |  Žive meje

Slovenska vlada že skoraj desetletje neuspešno načrtuje nove azilne kapacitete, da bi rešila nemogočo prostorsko stisko v azilnih domovih. Do zdaj je vsak poskus gradnje padel v vodo, saj ji nikoli ni uspelo premagati odpora domačinov. Prejšnji teden se je saga spet ponovila: na ministrstvu za notranje zadeve so že skoraj proslavljali sklep vlade o vzpostavitvi dveh novih enot v občinah Brežice in Središče ob Dravi, ko so znova zadoneli protesti občinskih predstavnikov in celo grožnje z zaprtjem mejnih prehodov. Tudi ta projekt bo tako po vsej verjetnosti obtičal v predalu, država pa bo prej končala drugi tir, ljubljansko železniško postajo, obnovo Drame in verjetno celo NUK, preden ji bo uspelo zagotoviti nekaj sto postelj za begunce. Kako je mogoče, da je tako majhen in statistično zanemarljiv projekt postal za državo neizvedljiv?

Najenostavneje je seveda odgovoriti, da smo Slovenci tako hudi rasisti, da nikakor nismo zmožni sprejeti tujcev v svoje okolje. Očitno je ni vlade, ki bi bila zmožna premagati moč lokalne ksenofobije. Nobenega dvoma sicer ni, da je pri nas precej odpora do sprememb – ljudje v svojih soseskah nasprotujejo celo gradnji domov za ostarele, le kako ne bi nasprotovali domovom za tujce, ki so povrhu priročni propagandni material za politične hujskače. Nekaj lokalnega upora je torej povsem pričakovanega. Toda kot vemo, ima upor proti državi vedno svoje meje. Kadar je oblast zares želela izpeljati kak infrastrukturni projekt, je premagala vsako nasprotovanje lokalcev – na naših parcelah so zgradili smetišča, sežigalnice, elektrarne, lakirnice, trgovinske centre, vila bloke, žičnate ograje in obvoznice, pa če smo se še tako upirali. Azilni domovi ljudem seveda niso všeč, a hkrati tudi organizirani odpor proti njim ni bil nikoli tako množičen, da z občinami ne bi bilo mogoče skleniti kompromisa.

Razlogov torej ne gre iskati zgolj pri prebivalcih, ampak predvsem pri ministrstvu za notranje zadeve. Če bi odgovorni na ministrstvu želeli, bi v vseh teh letih lahko uporabili svoja enormna finančna sredstva, pogajalsko moč in infrastrukturo, da bi vzpostavili resen dialog s predstavniki lokalnih skupnosti in se skupaj z njimi lotili strategije smiselnega umeščanja azilnih domov v primerna okolja. Lahko bi se tudi kaj naučili iz dosedanjih uspešnih praks, kot je azilni dom Kotnikova, kjer se zaradi manjše koncentracije stanovalcev in lokacije v urbanem središču begunci bistveno lažje vključijo v okolje in zaposlijo. Namesto tega ministrstvo išče industrijske hale na obrobju države in prepušča nemočnemu uradu za integracijo, da se iz leta v leto neuspešno pogaja z lokalnimi skupnostmi. Zakaj? Ker njegov namen ni zgraditi trajnih sprejemnih kapacitet – namen je, da ostaja število beguncev v državi čim manjše. In če nočeš ustvariti prevelikega povpraševanja po azilu v Sloveniji, ne smeš ustvarjati prevelike ponudbe. Postopki morajo biti težko dostopni, bivanje čim bolj neudobno, možnost uspeha pa minimalna. Tega ne dosežeš tako, da vzpostaviš dober sistem, ampak čim slabšega.

V tej strategiji je Slovenija uspešna – več kot 90 odstotkov prosilcev za azil zapusti državo v prvih tednih, tisti, ki ostanejo, pa kmalu prejmejo odločbo o deportaciji na Hrvaško ali v kako drugo državo. Zakaj bi to spreminjali? Ni človeka, ni problema. Tako vsak prihod beguncev, ki presega zmogljivosti srednje velikega hotela, v zavesti ministrstva za notranje zadeve pomeni »višjo silo« – nepredvidljivo naravno nesrečo, ki terja izredne začasne ukrepe, a se hkrati predvideva, da bo kmalu minila. Idealen azilni dom za takšno politiko je zapuščena hala v industrijski coni daleč na mestnem obrobju, kamor lahko začasno »uskladiščiš« migrante, preden zlepa ali zgrda zapustijo državo. Naj bodo ta čas čim dlje od oči javnosti, v čim bolj zaprtem sistemu. Takšen je azilni dom Vič, takšen je azilni dom v Logatcu, takšen je center za tujce v Postojni, takšen je bil načrtovani sprejemni center v Šenčurju leta 2015 in takšna sta tudi načrtovana centra ob slovenski meji. Zabojniki in kemična stranišča na parkirišču ob avtocesti. Območja višje sile, ustvarjena za premostitev začasnih kriznih razmer, dokler se ponovno ne vzpostavi »normalno stanje«, torej zanemarljivo število beguncev.

Ministrstvo pa ima pri tem veliko težavo: njegovo »normalno stanje« ne obstaja več. Vsak, ki je letos dvakrat gledal poročila, lahko razume, da se bo število beguncev le še povečevalo in da ti ne bodo večno ostajali na obrobju Evrope, niti ne bodo mogli vsi v Nemčijo ali Francijo. Množične migracije so neizogibno dejstvo, ki si ga mora priznati vsaka država, tujci iz tretjih držav pa tudi postajajo temeljni del slovenske delovne sile. Ne gre torej za začasen pojav – tako kot ves svet tudi slovensko družbo čakajo neizogibne demografske spremembe. Ministrstvo ima zato na voljo dve poti: ali bo spremenilo svoja merila in sprejelo, da bo treba najti načine, kako v rednih intervalih nekaj deset tisoč ljudi trajno vključiti v družbo, ali pa bo v neskončnost ohranjalo logiko »višje sile«.

Prvo seveda terja velikansko spremembo miselnosti, ki je ni zmožna nobena stranka v državi. Zato bo obveljala logika večno trajajočih izrednih razmer. Tako kot se v nedogled podaljšuje nadzor na šengenski meji s Hrvaško, se podaljšujejo tudi »začasne namestitvene kapacitete« za begunce. Toda vse to ima posledice v družbi. Če je prihod tujcev slovenskim državljanom vedno prikazan kot začasna naravna nesreča, pred katero jih bosta zaščitili policija in vojska, se odnosi ne morejo urediti. In če se odnosi ne uredijo, bodo tujci pognani vedno dlje proti robu družbe, domačini pa v vedno hujšo paranojo. Dlje ko oblasti o migracijah govorijo v jeziku varnosti in poskušajo skrivati tujce v betonske gete, bolj agresivni bodo odzivi domačinov in hujše bodo politične posledice. Nestrpnost se v Sloveniji ne povečuje zgolj zaradi hujskaštva desnice, ampak tudi zaradi zakrnelosti in neaktivnosti vseh ključnih državnih institucij.