Komentar / Na zbeganem dvoru

dr. Bogomir Kovač

15. 3. 2024  |  Mladina 11  |  Ekonomija

Reforma ekonomskega upravljanja EU postaja zadnje ključno dejanje bruseljskih oblasti pred junijskimi volitvami 2024. Nadomestila naj bi zavožena fiskalna pravila in neučinkovito koordinacijo fiskalnih politik držav. Zagotovila naj bi uravnotežene in vzdržne javne finance članic, spodbujanje trajnostne in vključujoče rasti, pa reforme in nov razvoj. Politično zadovoljstvo komisije, sveta in parlamenta glede začasnega dogovora o reformi je skladno z volilnim optimizmom evrokratov. Ekonomsko so nove usmeritve sicer jasnejše in bolj prilagodljive, večajo avtonomijo držav, toda v ničemer ne izboljšujejo učinkovitosti EU. Njena fiskalna (ne) sposobnost ostaja v starih okvirih, brez enotne proticiklične politike. Podobno kot nima politične moči in pristojnosti za usmerjanje makroekonomskih politik držav članic. Novi fiskalni okvir jim zagotavlja zgolj večji manevrski prostor za prilagajanje, ohranja pa posvetovalni dialog med članicami in komisijo. Torej imamo zgolj nova cesarjeva oblačila na vedno bolj zbeganem evropskem dvoru. In to je še toliko bolj tvegano okolje za brezglavost slovenskih javnih financ.

Slavno ekonomsko upravljanje je od leta 1992 politični temelj ekonomske in monetarne unije (EMU). Maastrichtska pogodba je oblikovala štiri kriterije za razvojno konvergenco in ustrezno makroekonomsko uravnoteženje držav, dva monetarna in dva fiskalna. Slavni fiskalni dvojček 3/60 govori o mejni vrednosti dovoljenega proračunskega primanjkljaja (3 odstotke BDP) in javnega dolga (60). Oba kriterija sta bila tedaj politični kompromis Francije in Nemčije, brez prave empirične podlage in ekonomske logike. In zato sta se tudi ohranila kot večno leseno železo vse do danes. Najprej sta izgubila avreolo konvergenčnih kriterijev, kasneje sta propadla tudi pri odpravi makroekonomskih neravnotežij. Vmes so v Bruslju pod taktirko Nemčije zadeve do kraja zapletli. Po petih letih od uvedbe evra smo dobili koncept strukturnega primanjkljaja, teoretsko mašilo za popolno arbitrarnost fiskalnih pravil zadolževanja in kasnejših proticikličnih ukrepov (2005). Potem so v kaosu krize poskušali s proceduralnimi koraki fiskalnih usklajevanj, najprej s šestorčkom (2010) in potem dvojčkom »evropskega semestra« (2013). Nato so leta 2015 iskali rešitev v večji komunikacijski prilagodljivosti. Kot da je problem v pravilih, procedurah in komunikaciji in ne v ekonomskem sistemu EU. Leta 2020 so zaradi pandemijske krize na srečo vse skupaj opustili. In zaradi drugačnih izzivov napovedali novo reformo.

Komisija je spomladi 2023 predstavila sveženj treh zakonodajnih predlogov. Svet jim je dal politični zagon, stroka potrebne okvire za ugotavljanje čezmernega primanjkljaja in večstranskega proračunskega usklajevanja. Novi okvir ohranja staro arhitekturo 3/60, le da imamo sedaj »referenčno smer« prilagajanja, če država preseže njune mejne vrednosti. To državam omogoča štiriletno obdobje fiskalnega prilagajanja na temelju lastne strategije politik in ukrepov. V Bruslju določijo fiskalno prilagoditveno pot, države naredijo srednjeročne fiskalno-strukturne načrte, ki jih potem potrdijo v Bruslju s kontrolnimi izračuni, evidentiranimi odkloni. In seveda, tudi nova pravila še vedno spodbujajo strukturne reforme, javne naložbe, zeleno, digitalno, pravično EU ... Dobili smo torej preprostejše, bolj prilagodljive usmeritve, večja so lahko odstopanja, drugačna je avtonomija državnih proticikličnih politik. Skratka, nobenih velikih odrešitev osrednjih fiskalnih zadreg, zgolj korekcije, da ne bo še slabše.

Dejansko so nove rešitve priznanje poraza. EU očitno ne zmore in ne more do fiskalne unije (EFU). Morda so nove fiskalne usmeritve boljše glede poenostavitve, fleksibilnosti in izvršljivosti. Toda zamenjava fiskalnih pravil z nekakšnimi referenčnimi standardi je premalo, fiskalne discipline ni mogoče doseči z dogovori, temveč diskrecijsko vlogo določene institucije.

Prav tu bi lahko posegli po večji vlogi fiskalnih svetov (FS) namesto benignih usklajevanj med vladami in komisijo. Tudi evropski proračun ostaja očitno nespremenjen, po obsegu, strukturi in načinu delovanja, kar onemogoča vsakršno resno stabilizacijsko politiko EU. Številni vzporedni finančni paketi (NextGenerationEU) z naložbenimi razvojnimi projekti tudi ne delujejo kot skupna evropska razvojna hrbtenica. Bolj gre za spodbujanje držav kot EU. Namesto večje podpore socialni državi je v ospredju krepitev obrambnih zmogljivosti. Pred nami je EU topov namesto masla.

Slovenske javne finance so del te evropske godlje. Gibanja v državnem proračunu so vse slabša, njegova načrtovanja vedno bolj problematična. Na eni strani smo v slabih desetih letih povečali državne izdatke z 10 na 16 milijard, učinkovitost in dostopnost javnih servisov pa sta se poslabšali. Sofinanciranje zdravstvene in pokojninske blagajne zajema že 2,5 odstotka BDP, reformnih rešitev pa ni od nikoder. Interventni ukrepi in diskrecijska fiskalna politika postajajo stalnica, višji proračuni kot poračuni nova normala. Sedanja brezkompromisna bitka za višje plače tudi nima finančnega pokritja. Domala pet let sta dve vladi delovali brez fiskalnih omejitev razen opozoril fiskalnega sveta (FS). Bruseljska reforma prelaga breme fiskalne odgovornosti na vlado. Pri nas pa vemo, da se tveganja slovenskih javnih financ povečujejo sorazmerno s političnimi krizami v državi. In sedaj smo spet sredi nje.

Nauk je torej preprost. EU nima fiskalnih rešitev, zato EFU ostaja uganka. Poudarek na obvladovanju fiskalnih izdatkov držav in letni monitoring evropske komisije sta dobri rešitvi. Toda to smo leta 2010 predlagali že v prvem Senjurjevem FS. Sedanji predlogi so boljši od prejšnjih, pa vendarle ne odpravljajo tveganj in ne rešujejo ekonomskih problemov. Prerazdeljujejo zgolj politično odgovornost. To pa so v Bruslju in Ljubljani stari »beograjski posli«