Komentar / Malomeščanska svatba in ločitve

Vlado Miheljak

22. 3. 2024  |  Mladina 12  |  Dva leva

»Ko dvojica mladih, deviška nevesta in v viharju dozoreli ženin, stopi v zakon, tedaj v nebesih, vsaj tako pravijo, pojejo angelci. Ko se mlada nevesta ozira na lepe dneve svojega otroštva, jo najbrž obide rahla otožnost, kajti zdaj stopa v življenje, v sovražno življenje. Seveda ima ob sebi preizkušenega moža, ki si je z lastnimi rokami osnoval zakonski stan, (…), da bi z izvoljenko svojega srca delil radost in trpljenje.«
— Bertolt Brecht: Malomeščanska svatba (1919)

»Za skupinski izstop smo se odločile in odločili, ker v tej malomeščanski liberalni stranki ne vidimo več prihodnosti. Notranja kritika je v kali zatrta, potencial za notranje demokratične procese je propadel, socialistična izhodišča so utajena … Ob odhodu pa podajamo kritiko vsemu, kar še ostaja za nami. … Levica je postala pretežno stranka ljubljanskega malomeščanstva, že dolgo pa ni več socialistična stranka.«
— Odhajajoči člani, članice in nečlani, nečlanice Levice so podobno kot pred njimi SDS, SLS in NSi in seveda mariborske Viole locirali Ljubljano kot središče revizionizma

Izstopi in izključitve so reakcionarni mehanizem. Ni toliko indikativno, čeprav je atraktivno, da je napovedanih 23 izstopov iz članstva Levice. In jih bo menda še nekaj. Bolj skrb zbujajoče je, da so izstopili tudi tisti, ki sploh niso bili člani, članice stranke. To pa ni zanemarljivo! Spomnim se, da sem leta 1988 po aretaciji tako imenovane četverice javno, glasno in poniglavo izstopil iz Partije tudi sam. Pa so mi takoj jeli prigovarjati, da sploh nisem bil član. A sem jim odgovoril: »Kar zamislite se! Sedaj izstopamo tudi tisti, ki nismo bili nikoli člani.« Kasneje, ko smo se osamosvojili in demokratizirali, so me moji prijatelji in idejni sopotniki izključili iz Liberalne akademije. Seveda sem se čudil in protestiral, saj nikoli nisem bil član te pravoverne združbe. A mi je nesmrtni predsednik dr. D. Š. svetoval, naj dobrohotno sprejmem tovariško kritiko svojega neprimernega pisanja o ljubljenem vodji in takrat še »na oblast obsojeni stranki« LDS, pa lahko morda kasneje računam na rehabilitacijo. No, danes sem betežen 70-letni salonski levičar in kulturni marksist, kot bi rekel prijatelj Janez. In iz ničesar več ne izstopam in me tudi nihče več iz ničesar ne izključuje, pozoren in občutljiv za tovrstne zlorabe in ekscese pa sem še vedno.

Tako se zdi dolgo spremno pismo ob izstopu dela članstva in nečlanstva iz Levice utemeljeno in neutemeljeno hkrati. Utemeljeno toliko, kolikor so poudarili nevralgične točke in ceno sodelovanja leve stranke v koaliciji. Neutemeljeno pa, ker so ob vstopu morali vedeti, kako bo, pa so vsi podpisani po vrsti molčali. Stranka Levica ni v levo-levi koaliciji, kjer bi partnerke tekmovale med seboj za bolj avtentični levi, socialistični, če hočete, program, ampak v koaliciji levoliberalnega kompromisa, ki je spravila z oblasti samodržca, ki je vse bolj fašiziral in faširal vsakdanje življenje. Po mojem stranka Levica v svojih treh resorjih dela razmeroma dobro in z opaznim rezultatom udejanja svoj program. Tisto, kar bi ji lahko očitali, pa je, da ne zna ločiti med kompromisi, ki izhajajo iz koalicijske pogodbe in zaveze, ter občasnim molkom ali vsaj pritajenostjo, ko nima nobene koalicijske obligacije.

A če je v Levici preveč neutemeljenih izstopov, je v SD premalo nujnih odstopov. Pač, prečiščevanja ne morejo voditi tisti, ki so stranko umazali. Na obsežnem seznamu evidentiranih kandidatov je bil morda le eden, ki bi lahko redefiniral in obnovil socialdemokratski status stranke. Kajpak Milan Brglez. Med imeni, ki so krožila, so celo imena takih, ki so stranko enkrat že zavozili in bi radi zgodbo ponovili. Tudi takih, ki se bolj navdušujejo nad Janševo kot Golobovo koalicijo. Pa takih, ki so bolj kot lastnemu članstvu všeč Toninu. In celo takih, ki se redno pojavljajo kot sodelujoči na najobskurnejših desničarskih portalih. Kaj pa Tanja Fajon? Pravijo, da naj bi bila odstop od kandidature pogojevala z zagotovilom nadaljnjega vodenja zunanjega ministrstva. Ne vem, kaj je dobro za stranko SD, a Slovenija bi lažje preživela s Tanjo Fajon kot predsednico stranke SD kakor pa s Tanjo Fajon v vlogi zunanje ministrice RS.

Kakorkoli. V zagovarjanju različnih mnenj in notranjih polemikah v SD levičarska agenda že dolgo ni več prisotna, v Levici pa je vsekakor živa. A tisto, kar se zdi kot nepotreben, pravzaprav ponižujoč balast, je retroretorični aktivistični jezik odhajajočih. Zaradi krilatice v zakompleksanem janšističnem slogu o Levici, ki menda postaja »stranka ljubljanskega malomeščanstva«, bi morali podpisnike iz resne leve stranke izključiti, če ne bi sami izstopili. Sicer pa je v odstopni izjavi triindvajseterice v različnih besednih zvezah kar petkrat uporabljeno mašilo »malomeščansko ...«.

Hja, prosto po Brechtu je bila morda malomeščanska svatba, ki je povezala antijanševsko koalicijo. A če so svatbe malomeščanske, so malomeščanske tudi ločitve. Pač, kakor v zvezo vstopiš, tako iz nje izstopiš. Od Brechta sem pa vemo tudi, da je resnični problem malomeščanskih svatb in zvez obstojnost. Kot sledi iz njegove navedene enodejanke, instantno pohištvo, ki ga naslovni junak naredi tik pred gostijo, ne zdrži pod težo obilnih riti svatov niti do konca poročne požrtije in žlamparije, kaj šele na daljši rok. Torej?