Komentar / Kontaminirana voda

Bernard Nežmah

22. 3. 2024  |  Mladina 12  |  Pamflet

Evropski parlament je uzakonil akt o svobodi medijev. Že teden nazaj, a osrednji slovenski mediji so ga le omenili. Tudi nobene reakcije vlade, ki bi povedala, kako ga misli implementirati v nacionalno zakonodajo. Ta akt namreč predvideva, da morajo države zagotoviti pluralnost medijev ter da v javnih medijih ni dovoljeno odstavljati vodstev pred koncem njihovega mandata. Idealna tema za nacionalno televizijo, da bi organizirala in predvajala okroglo mizo. Nasprotno, beremo lahko, da so z lepo odpravnino končali večdesetletno novinarsko kariero Vide Petrovčič, ki je v zadnjih letih vodila serijo različnih okroglih miz. OK, lahko bi jih zdaj vodil tudi še kdo drug, toda ta novinarski žanr, ki je dajal pečat RTV SLO, je iz informativnega programa izgnan. S stališča pluralnosti je nenadomestljiv, saj se v njem jasno izoblikujejo dileme in problemi obravnavanih področij. Njena paradna oddaja Tarča res da odpira škandalozna teme, toda v omejenem formatu všečnih TV-dvobojev in s šibkim spoznavnim učinkom.

Največji javni medij ima sploh resne probleme s konsistentnostjo. Pred dnevi je njeno vodstvo nonšalantno imenovalo urednika, ki ni dobil podpore članov uredništva, in to isti akterji, ki so prejšnjemu vodstvu očitali nespoštovanje avtonomije novinarstva, ker je imenoval urednike brez soglasja uredništev. Ko so pred meseci odstavili odgovornega urednika Rajka Geriča, so kršili načelo nove pravne ureditve EU, saj so ga dali na čakanje s pravniško akrobacijo, ko so ukinili drugi informativni program. Zraven so izpeljali še edinstveni način eliminacije novinarjev s formulacijo - da so jih poslali na čakanje. Šest urednikov in časnikarjev je prvič v zgodovini obravnavano tako, da doma čakajo na delo, ki ga ni od nikoder. Od dva tisoč zaposlenih samo za to šesterico ni dela. Njihov zaslužek, kot ga je razkril Gerič v intervjuju za Domovino, znaša 600 evrov. Ko je Janševa vlada začasno ustavila financiranje agencije STA, so mediji v en glas pisali - da jih hočejo izstradati. Te metafore pri izobčenih novinarjih nacionalke z beraškim zaslužkom ne uporabljajo.

V državi se v času evropskih volitev pripravlja plaz referendumov. Vladajoča Svoboda je presodila, da potrebuje močan medijski spin in tako napoveduje referendum o pomoči pri končanju življenja za težko bolne. Ko so v parlamentu obravnavali zakon s to tematiko, bi bil lahko izglasovan, ko bi ga podprla najmočnejša stranka. A Svoboda je bila proti. Zakaj? Da bo zdaj zanj agitirala na ljudskem plebiscitu. Eklatantna zloraba referenduma, ki je politično orožje civilne družbe oziroma opozicijskih strank, ki v parlamentu nimajo dovolj glasov, da bi želeni zakon sprejele oziroma spornega onemogočile. Da pa stranka, ki zakone lahko sprejme v skupščinski proceduri, tam glasuje proti samo zato, da bi jih kasneje lansirala v referendumu?

Ta ista stranka sicer z lahkoto odloči, da bo postavila azilne domove za ilegalne prebežnike po malih podeželskih krajih, ne da bi poprej poiskala dogovor z lokalno skupnostjo. Tu ne spoštuje načela, naj ljudstvo odloči. Pri tem sicer ustvarja vtis, da jo vodi človekoljubje, medtem ko na periferiji govori ksenofobija. Poglejmo drugače - kaj pa azilanti? Kje bi bili raje nastanjeni - v Ljubljani, kjer je kopica lokalov, društev in klubov, v katerih so tolerantno sprejeti in imajo kaj početi, ali v Središču od Dravi? Od tam sicer prihaja državljanski odpor v podobi močne peticije proti postavitvi azilnega centra.

Državljani imajo tudi uradne zastopnike, ki varujejo njihove pravice. Eden takih je prehranski varuh. Zadnji je nosil ime Igor Hrovatič, ki pa je povedal, da se je ob izteku mandata zameril vladi, ko je javno povedal, da ob sanjski Golobovi košarici drastičnih pocenitev cen hrane v megatrgovinah sam teh pocenitev ni zaznal, ker so trgovinske cene zavajale potrošnike. In odtlej država že tri mesece nima prehranskega varuha. Zadnje tri mesece država nima več tega varuha. Si je predstavljati, da ne bi imeli več varuha človekovih pravic, varuha enakih možnosti etc.?

A njegova odsotnost ima tudi materialno osnovo. Celoletni proračun njegove pisarne znaša 60 tisočakov. Ima torej status papirnatega zmaja. Nekdanja ministrica Sanja Ajanović Hovnik je zgolj za priložnostno službeno pot v ZDA za teden dni s četico najbližjih sodelavk in soprogom porabila 33 tisoč evrov, pol letnega proračuna prehranskega varuha. Podobno je na razpisu za krepitev državljanskih pravic podjetju svoje prijateljice iz budžeta namenila 300 tisočakov. Šest proračunov urada, ki v imenu državljanov bdi nad prehransko varnostjo!!! Ko bi se tedanji varuh Hrovatič prijavil na ta razpis, da bi okrepil državljanske pravice slovenskih množic glede prehrane, bi svoj proračun pošesteril.

V parlamentu deluje komisija, ki preiskuje rabote župana Zorana Jankovića pri gradnji kanala C0 nad največjim ljubljanskim vodnjakom. Župan vseskozi kritike odpravlja, da bo vse v redu, da se ni bati, da bi kanalizacijska voda uničila podtalnico. V sredo pa je ARSO sporočil alarmantno vest, da je koncentracija tetrakloroetena v vrtini pred vodarno Hrastje ob zadnjem vzorčenju narasla na 31,8 µg/L. To je vrtina, ki so jo ob koncu minulega leta izključili iz vodnega napajanja meščanov. Ob vsem angažmaju podjetja VO-KA se je izkazalo, da količina nevarne kemikalije v pitni vodi še narašča, pri čemer niti ne vedo, od kod prihaja!

V zdajšnjem primeru župan sploh ni obvestil meščanov o dodatni zastrupitvi vode, ki so jo uradno zaznali že teden poprej, novinarjem je pa na tiskovki na dolgo pripovedoval o zlohotni SDS, ki zlonamerno širi vesti o njegovem koruptivnem projektu. Če bo zloglasni kanal C0 vključen v sistem in se bo v osrednjem vodnjaku v Klečah pojavila nevarna količina strupenih kemikalij, kdo bo o tem seznanil meščane? Aktualni župan zagotovo ne.