Komentar / Manjše zlo

Heni Erceg

22. 3. 2024  |  Mladina 12  |  Hrvaška

Samo 48 ur pred razpustitvijo sedanjega sklica parlamenta je pred tem »častivrednim« telesom prisegel novi državni tožilec, sklicujoč se na moralo in čast, ki ga bosta vodili pri opravljanju dolžnosti. Brezsramna predstava o človeku, znanem po prijateljevanju s številnimi kriminalci, ima dodatek – Turudić bo položaj zasedel šele čez dva meseca, ko se bo iztekel mandat sedanji državni tožilki. Tako ima Hrvaška zdaj dva generalna državna tožilca, enega »moralnega«, katerega naloga naj bi bila preprečiti, da bi kriminalna hobotnica lovke stegnila do samega premiera, in damo, ki ji raba možganov dela precejšnje težave.

Potem je parlament, točneje HDZ s sateliti, samo deset ur pred razpustitvijo sprejel represivni zakon, na podlagi katerega bodo strogo kaznovani žvižgači, posredno pa tudi mediji, če bodo objavili podatke, pridobljene med preiskavo ali od organa javne uprave.

Naslednji dan je predsednik republike določil, da bodo parlamentarne volitve 17. aprila, le 24 ur pozneje pa je kot v najboljši satiri na tiskovni konferenci SDP sporočil, da bo na listi te stranke kandidiral za premiera.

S tem je norost dobila prosto pot. Ali je to sploh v skladu z ustavo? Ni? Ali vendarle je, saj tega ustava nikjer izrecno ne prepoveduje? Je predsednik države državljan kot vsak drug in lahko kandidira na volilni listi? Zakaj pred tem ni odstopil s predsedniškega položaja?

Kaj ga je spodbudilo, da je iz udobja svojega urada vstopil v podivjano volilno areno? V HDZ so si dotlej obetali lahko zmago nad šibko opozicijo, ki jo vodi prav tako šibka SDP, Milanovićev manever pa je povzročil paniko in presenečenje, saj z njim na čelu obstaja precejšnja možnost za volilno zmago socialnih demokratov in njihovih partnerjev. Kaplja čez rob je bilo prav imenovanje državnega tožilca, kajti Zoran Milanović je sporočil, da »vsiljeni Turudić ni kaplja čez rob, ampak celo vedro čez rob greznice, v kateri je zbrana vsa nesnaga, ki sta jo nakopičila AP in njegova drhal … Lopove, zatiralce in njihove pomagače bomo odstranili … Vse politično poštene ljudi pozivam, naj se združijo, med nami so razlike, toda prepričan sem, da je vera v sodelovanje za dosego blaginje edine države, ki jo imamo, močnejša od teh razlik.«

Takšen Milanović, značilno žolčen, bi opoziciji zares lahko prinesel volilno zmago, še posebej, ker mu je naklonjen tudi del desnega volilnega telesa, saj se, žal, že dolgo spogleduje z njegovo ideologijo, a zdaj ga s stranko, katere član je bil – SDP – povezuje, o tem smo prepričani, želja po rešitvi Hrvaške pred požrešnimi, koruptivnimi hordami HDZ. Stranke, ki je oblast izgubila dvakrat, leta 2000 in potem še leta 2011, obakrat zaradi hudih lopovščin svojega tedanjega predsednika, ki je bil tudi premier. Zato strogo pragmatično gledano ni pravi trenutek za jadikovanje, kajti državo je preprosto treba reševati, pripraviti pa se je treba tudi na povolilnega Milanovića, na njegove desničarske eskapade, opozoriti na njegovo diplomatsko delovanje, ki ga ni, če ne štejemo stalnega vmešavanja v notranje zadeve BiH, s katerim še dodatno destabilizira to državo (k temu pripomore tudi njegovo pajdašenje z razvpitim predsednikom Republike Srbske), pri čemer se zgleduje pri pogubni politiki Franja Tuđmana do Bosne. Če niti ne omenjamo podeljevanja odlikovanj obsojenemu vojnemu zločincu.

No, vse to so vprašanja za normalno državo, Hrvaška pa ni takšna, zato se mogoča zmaga SDP zdaj zdi pomembnejša od Milanovićevih pomanjkljivosti. Potem pa je ustavno sodišče – večinsko trdno povezano s HDZ – sprejelo sklep, v katerem mu odreka pravico do kandidature za premiera na listi SDP, zagrozilo pa je celo z razveljavitvijo volitev, če se ne bo popolnoma odrekel kampanji.

Brez dvoma je položaj bizaren, saj je predsednik države izstopil, kot se je sam izrazil, »iz območja udobja«, da bi se vključil v volilni ravs, ki se je že začel. Premier ga, nemalo presenečen ob dogajanju, histerično razglaša za Putinovega igralca in govori o državnem udaru – toda res je, da je to nenavadno potezo predsednika države spodbudil sam oziroma njegovo kanclersko vladanje, s katerim je prezirljivo zatrl vsakršno parlamentarno in demokratično življenje. Napak je presodil, da se bo skozi kampanjo lahkotno sprehodil do zmage, ni se menil za možnosti opozicije in bes državljanov zaradi grozljive korupcije v HDZ, ki je požrla državo, oporo pa je iskal v tistem delu volilnega telesa, ki ga nenehno podkupuje s skupnim denarjem, saj je tega v izobilju, seveda ne zaradi cvetoče proizvodnje, ampak zaradi ogromne inflacije.

Zato današnja HDZ ni čisto nič drugačna od one iz devetdesetih let, prežeta je s korupcijo in desničarstvom, ki ga preprosto ni mogoče spremeniti, treba ga je pregnati. Če sta cena za to sporni, neobvladani Zoran Milanović in zmaga SDP in partnerjev, se zdi, da druge možnosti sploh ni. Prav tako ni mogoče veliko pričakovati od levice, ki je iz koalicije zlahka odslovila predstavnico Delavske fronte, edino branilko delavskih pravic pred surovim kapitalom.

No, že samo panika, ki jo je predsednik države z napovedjo nepričakovano hitrih volitev, potem pa tudi svoje kandidature povzročil v vladajoči stranki, učinkuje kot blagoslov, saj se razuzdana družba ne bo imela časa niti zbrati, kaj šele, da bi zasnovala smiselno kampanjo. Zdaj ima za nasprotnika človeka strupenega jezika – za katerega bi bilo najbolje, če bi se pred kandidaturo na volitvah umaknil s položaja predsednika države – ki državljanom sporoča: »Z menoj veste, pri čem ste.« Da, res vemo, in to je razlog za skrb, vendar poznejšo.