Komentar / Militarizacija EU

dr. Bogomir Kovač

29. 3. 2024  |  Mladina 13  |  Ekonomija

Svet ECB je na začetku marca pustil troje ključne obrestne mere nespremenjene. Inflacija se v evroobmočju znižuje, gospodarska rast je šibka, toda leto 2024 je še vedno prehodno. Normalizacija ciljnih vrednosti inflacije in oživitev gospodarstva naj bi sledili po letu 2025. Podobno prehodno leto načrtuje na fiskalni strani tudi odhajajoča bruseljska administracija. Pogoji financiranja so na obeh straneh restriktivni in še naprej zavirajo povpraševanje, zlasti investicije. Tu tiči stara težava EU in njene strukturne neusklajenosti monetarne in fiskalne politike pri spodbujanju rasti. Vsi osrednji tekmeci EU na svetovni ravni so učinkovitejši in bolj produktivni, hitrejši in boljši pri kriznem prilagajanju. Revizija ekonomskega upravljanja EU naj bi prinesla zasuk, toda politični obeti niso dobri. Tveganja naraščajo, svetovno gospodarstvo je šibkejše, finančni baloni so na kritični točki, tik pred novim pokom. Militarizacija spet postaja ena osrednjih razvojnih politik, tudi v EU. Po logiki dolgih ekonomskohegemonskih ciklov smo sredi poglabljanja entropije pred novo veliko vojno. Super volilno leto je politični uvod, odložena ekonomska normalizacija zgolj posledica. Spoprijemanje z nepremostljivimi težavami se očitno nadaljuje.

Dobro desetletje je ECB vztrajala pri ekspanzivni monetarni politiki z izjemno nizkimi obrestnimi merami. Toda transmisijski mehanizem ni deloval, nizke obrestne mere niso spodbudile gospodarske rasti. Sloviti učinek likvidnostne pasti je denarni tok preselil na finančne trge, kjer so vrednostni papirji dosegli vrtoglave vrednosti. Spektakularna rast obrestnih mer po juliju 2022 je imela nepričakovane posledice. Zaradi visokih obrestnih mer in naraščajoče negotovosti so se ustavile zasebne investicije, potrošnja gospodinjstev se je zmanjšala, rast prav tako. Leta 2023 se je BDP evroobmočja povečal za 0,5 odstotka, leta 2024 so napovedi podobne. Inflacija se je lani ustavila pri 5,4 odstotka, letos naj bi bila 2,3-odstotna. Bruto investicije imajo v obeh letih negativno rast. Tudi najnižjo stopnjo brezposelnosti v zgodovini EMU spremljajo težave na trgu dela, višje plače in pomanjkanje delovne sile. Skratka, ekonomska podoba EU je neprimerljivo slabša kot podoba ZDA in Kitajske, svetovnih tekmic. Celo Rusija je kljub nizu ekonomskih sankcij gospodarsko uspešnejša od EU. Ta tiči v lastni razvojni zanki.

Evropska makroekonomska politika je spet prociklična. Restriktivno monetarno politiko ECB zaradi inflacije spremlja na drugi strani vedno bolj restriktivna fiskalna politika. EU ni uspelo nadomestiti pomanjkanja zasebne potrošnje z javnimi naložbami, ker nima dovolj učinkovitih mehanizmov financiranja in tudi ne skupnih evropskih razvojnih projektov. Očitno inflacijo bolj ustavlja recesija kot dejavna monetarna politika. Toda osrednja nevarnost tiči drugod, v premajhni in za nameček tudi problematični gospodarski rasti. ECB očitno namerava postopno in previdno zniževati obrestne mere šele po juniju 2024. EU potrebuje dve sidri normalizacije denarne politike, simetričnost dvoodstotne ciljne inflacije in ciljnih obrestnih mer. To je že leta 2024 nujni pogoj za želeno oživljanje investicijske dejavnosti in za izhod EU iz dolgoročne stagnacije.

Težava EU, ZDA, pa tudi Japonske, treh velikih svetovnih gospodarstev, je nedvomno lepljivost cen pri storitvah, ki imajo pri inflacijskem indeksu pomemben delež. Tu tiči bistvena razlika. Blagovna inflacija se hitreje prenaša med državami, storitvena pa je vezana bolj na razmere znotraj držav. Toda inflacija je že danes v razmeroma varnih okvirih dveh do štirih odstotkov, usodnejše je gibanje gospodarske rasti, produktivnosti in konkurenčnosti. Ta razmerja so bolj odvisna od povezanosti korporativne moči podjetij in političnih oblasti, v ozadju prevladujejo interesi finančne panoge. Dve zablodi sta tu najtrdovratnejši, da trgi proizvajajo bogastvo za vse in da rast rešuje razvojne težave. Oboje sodi v jedro uničevalnega neoliberalnega kapitalizma. Tržna ekonomija poglablja neenakost, rast kopiči krize, finančna ekonomija tveganja. Toda ali je EU politično sposobna zagotoviti alternativne strategije smiselnega razvoja, kjer rast ni temeljni pogoj družbene blaginje?

Za zdaj »ekonomski normalizaciji« ne kaže dobro. EU se je sicer zavezala, da bo do leta 2050 razogljičila države članice, zaradi odgovornosti do »prihodnjih rodov« in ohranjanja reproduktivne sposobnosti planeta. V resnici so te podnebne zaveze tehnično, politično in ekonomsko neizvedljive. Zato je »zelena agenda« bliže projektu ohranjanja politične premoči zahodnega kapitala kot iskrenemu reševanju razvojnih zablod antropocena. Poročilo Rousseaujevega inštituta v evropskem parlamentu februarja 2024 govori o potrebnih javnih naložbah v vrednosti 1520 milijard evrov na leto, 360 milijard nad sedanjim povprečjem, da bi lahko dosegli podnebne cilje. Zgolj tretjina želene vsote (510 milijard) je zagotovljena z javnimi izdatki, vse drugo so zasebni viri. Stare ocene govorijo o dvakrat višji potrebni vsoti, dveh odstotkih BDP EU, toda to bomo očitno namenili za novo oboroževalno agendo. In vse to je odvisno od obrestnih mer, fiskalne sposobnosti držav in skupnih projektov. Tu se začenja odgovornost ECB in EK, glede sprememb obrestnih mer in tudi dovoljenega namenskega zadolževanja.

Mazzucatova govori o gospodarstvu s poslanstvom, o drugačnem javno-zasebnem partnerstvu, o smislu novega določanja sprejemljivega kapitalizma. Služiti javnemu interesu pomeni, da ima država zmogljivosti za ustrezno ukrepanje, da si javni in zasebni sektor delita tveganja in dobičke, pomeni tudi pravičnejšo delitev bogastva. Toda EU se vse bolj pripravlja na vojno, ne več na ohranjanje blaginje ljudi in zdravja planeta. Sama vedno bolj izgublja družbeno identiteto, njena razvojna alternativa pa privlačnost.