Komentar / Nedolžni uradniki

Bernard Nežmah

5. 4. 2024  |  Mladina 14  |  Pamflet

Pred leti je Robert Golob z reklamnimi akcijami za GENI: grejemo se na sonce, dobil vzdevek sončni kralj. Zdaj postaja kralj referendumov. Slovenija je bila od devetdesetih pa vse do začetka prve dekade tretjega tisočletja evropsko čudo na področju participativne demokracije. Izvzemši Švico je bila država z največ nacionalnimi referendumi. Potem pa so se največje stranke, ki med seboj desetletja ne sodelujejo v vladah, naenkrat združile v projektu, kako omejiti ljudstvu pravico, da lahko na plebiscitarnem odločanju odpravi sporne parlamentarne zakone. Referendumska prizadevanja so se še naprej ohranila, le da je zdaj komaj da mogoče uspeti s pobudo. Delo pobudnikov je postalo garaško. Najprej morajo v tednu po izglasovanem zakonu zbrati 2.500 neoverjenih podpisov. To se zdi enostavno, toda v primeru poskusa referendumske ustavitve TEŠ 6 je organizator zadnji hip zbral zahtevano število, imel celo nekaj rezerve, potem pa se je zapletlo. Nekdo je kot naslov napisal začasno namesto stalnega bivališča, drugi je pozabil, da ima matično ime Josip, in se je podpisal kot Joc, kot ga celo življenje kličejo prijatelji in sodelavci, in na koncu je število veljavnih podpisov padlo pod usodnih 2.500. A tudi ko aktivistom uspe preseči magični prag, se začne težaško delo, saj morajo prepričati 40.000 državljanov, da pridejo v skopo odmerjenih uradnih urah na upravne enote, da registrirajo uradno podporo referendumu. OK, gre tudi z e-podpisi, ampak ti tvorijo le minorni del fonda podpisov. Praksa je pokazala, da ta gigantski projekt lahko uspe le, če ga podpre močna strankarska struktura, kot denimo SDS, ali pa prek aktivistov leve provenience ob izdatnem angažmaju dominantnih in s podporo bloka antijanšističnih strank, kot je bilo v primeru referenduma o vodi. Tako ali drugače pa je tak potrditveni zakonodajni referendum politično sredstvo opozicije oz. civilne družbe, s katerim sem ter tja ustavi kak zakon, ki ga je sprejela vladajoča koalicija.

Pod Golobom pa začenjajo deževati referendumi posvetovalne narave, ki jih načrtuje kar njegova vladna stranka, ki ima že tako ali tako parlamentarno večino, s katero lahko uzakoni bodisi evtanazijo bodisi širšo legalizacijo konoplje etc. Če je kaj zloraba referendumske ideje, je to. Noben izmed nekdanjih predsednikov vlade ni gradil svojega imidža na tak način. Referendum je orožje ljudstva in opozicije ne pa vlade. Je pa pomenljivo opazovati osrednje medije, kako brezbrižno spremljajo prihajajočo poplavo Golobovih referendumov.

Odsotnost minimalne miselne konsistence je še toliko bolj očitna ob ruskih zadevah. Ko je po Evropi zaokrožila vest, da je spletni portal Voice of Europe plačeval politike, da so vršili prorusko propagando, je nacionalka ob tem sporočila, da je za ta medij dal intervju tudi Janez Janša. Implicite ga je prištela med Putinove podpornike, ne da bi denimo postregla z njegovimi odgovori v intervjuju, ki bi to podkrepili. Reč je zato absurdna, še bolj pa novi trend, ki v širni Evropi žigosa proruska stališča posameznikov in politikov. V demokraciji je ja dovoljen najširši spekter pogledov, torej tudi proruska stališča, pa naj jih odobravamo ali jim nasprotujemo.

Iz Kijeva je te dni prišla vest, da je predsednik Zelenski podpisal zakon, ki zahteva ponovno zdravstveno preverjanje državljanov, ki so jih zdravstvene komisije razglasile za vojaško nesposobne. Moment, ki ni spodbudil medijskih premislekov. Toda prvi mož Ukrajine je s to potezo razsodil, da so v minulih dveh letih državne institucije številne nabornike nezakonito odrešile udeležbe na bojni fronti. In to očitno ni bilo nekaj primerov, temveč sistematična korupcija, ki jo mora odpraviti posebej sprejeti zakon.

Vojne so stanje, v katerem iz dežel spopadov prihajajo v prvi vrsti propagandna sporočila. Seveda so tam tragedije, grozljivo število mrtvih in devastirana priroda, toda o razmahu korupcije v Ukrajini antiruski mediji ne poročajo. Res pa je, da pacifisti v Rusiji in Ukrajini ne pridejo do besede. Če se postavimo v kožo ukrajinskih nabornikov, ki so se s podkupninami izognili vojaški uniformi, je seveda reči - da je izgovor o vojaški nesposobnosti, četudi s podkupnino, bolj družbeno sprejemljiva gesta kot v imenu mirovništva zavrniti vpoklic v vojsko. Mimogrede, marsikateri med našimi prapradedi si je v času avstrijskega cesarstva, ki je predpisoval sedemletno vojaško službo, pognal kroglo v nogo in raje svobodno šantal po domačih krajih. Sicer pa se je celo papež Frančišek, ki je izza varnih zidov Vatikana plediral za končanje vojne vihre v Ukrajini in sklenitev miru, vrtel na medijskih ražnjih.

Popolni zlom racia pa je povzročil kanal C0. Nova 24 TV vzorno predvaja seje preiskovalne parlamentarne komisije, ki se ubada s to zadevo, na posnetkih pa najbolj padejo v oči vsemogoči uradniki, ki nič ne vedo. Zakon je enostaven - nad zajetji pitne vode ni dovoljena gradnja objektov brez okoljske presoje. Očitno modra zakonodaja, ki prihodnosti pitne vode ne prepusti besedam graditelja, da bo vse v redu, ampak zahteva, da o tako fatalni zadevi presodi merodajni organ, kot je ARSO. Enostavno in razločno. A uradniki, ki so odločali o zadevi, in z njimi celotna Golobova koalicija, so se odpovedali avtonomnemu razmišljanju, in pravijo, da projekta noben sodni organ ni razglasil za nezakonitega. Pač vsi vestno delajo brez osnovne želje po premisleku. In gledajo butasto v parlamentarne spraševalce.

V istem duhu, kot so po drugi vojni številni Nemci debelo gledali, ko so jim zavezniški tožilci očitali sodelovanje pri holokavstu. Tudi Adolf Eichmann, ki je vodil operacije deportacij Židov v taborišča, se je na sojenju v Tel Avivu 1961 čudil, saj da je le izpolnjeval pravno veljavne ukaze. No, primerjava je preveč radikalna, če meščani Ljubljane ostanejo brez pitne vode, je to res neprimerno manjše zlo od židovskih usod pod nacizmom.