Komentar / Vojna retorika

dr. Bogomir Kovač

5. 4. 2024  |  Mladina 14  |  Ekonomija

Obletnice v zvezi z Natom, največjo in zgodovinsko najuspešnejšo vojaško alianso, se leta 2024 vrstijo druga za drugo, v dobrem in slabem. Petinsedemdeset let je od njene ustanovitve, dvajset let od slovenskega vstopa v to protislovno vojaško zvezo držav. ZDA so aprila 1949 Nato zastavile kot zahodnoevropski vojaški ščit pred nevarnostjo širjenja vpliva komunistične Sovjetske zveze. Konec hladne vojne po zlomu evropskega socialističnega sveta ga je zgolj preoblikoval v novo obliko zavezništva, vojaška intervencija na Balkanu je določila gabarite njegove nenačelnosti. Od tod je Nato bolj globalna in napadalna kot evropska obrambna formacija. Njegova življenjska moč so globalni militaristični interesi ZDA in vse večja politična omahljivost EU. Transformacija Nata iz evropske obrambne formacije v globalno politično orodje vojskovanja je povečala varnostna tveganja. Nato ni več porok miru, temveč aktivni nosilec vojnih operacij. Zadnjih deset let se vrača v stare okvire, Rusija ima spet status želenega sovražnika in ne morebitnega partnerja. Zavezništvo se nezadržno širi, njegova protislovja pa naraščajo. Slovenija je del teh nevarnih zapletov, Slovenska vojska pa paradni konj večnih vojaških nedorečenosti. Edino, kar vemo, je, da vojaške neumnosti niso poceni.

Evropa je po drugi svetovni vojni razpeta med dva nasprotna tabora, politično-ekonomsko in vojaško-obrambno. Nato in Varšavski pakt sta od samega začetka namenjena obojestranski vojaški obrambi drug proti drugemu, kolektivni zaščiti svojih članic. Gradita na poziciji moči, izogibata se neposrednim spopadom. To ne velja za skrbno odmerjene spopade drugod, od Koreje, Kube in Vietnama dalje. Zapleti znotraj zavezništva so vseskozi obstajali. Nato je ameriški politični projekt. ZDA so želele z njim vojaško pacificirati Zahodno Evropo, obvladovati Nemčijo in pozicijsko zamejiti vpliv komunistične Moskve. Francija se je z de Gaullom tej naraciji postavila po robu leta 1966. Potem je Nato povsem odpovedal na Cipru leta 1974, ko je prišlo do spopada med članicama, Grčijo in Turčijo. Zadrege so se stopnjevale z razpadom SZ, ukinitvijo Varšavskega pakta, postsocialistično tranzicijo. Nato obstane, tihi dogovor z Moskvo o neširjenju Nata pri združevanju Nemčije pade že leta 1997 z vstopom Poljske, Češke in Madžarske. Dve leti kasneje Nato neposredno napade Miloševićev režim v ZRJ. Toda vojaško posredovanje brez mandata ZN, delitev Srbije in priznanje Kosova zamajejo mednarodna načela in spoštovanje pravil mednarodne ureditve. Od tod so politična in vojaška nasprotja Nata zgolj naraščala.

Na eni strani je Nato po usodnem terorističnem napadu 11. septembra 2001 postal del ekspedicijskih enot pri ameriških vojnah v Iraku in Afganistanu. Na drugi strani je postal del širjenja EU proti vzhodu in Rusiji, ki postaja glede zahodnega ogrožanja svojih obrambnih con vse bolj nervozna in agresivna. Nato se je iz defenzivne organizacije prelevil v ofenzivno, postal je orodje geostrateških političnih preigravanj velesil. Hkrati pa je s širitvijo članstva naraščal problem notranje operativnosti vojske, od tehnične standardizacije do vojaškega poveljevanja, skupnih ciljev in strategije. Širitev je politično všečna, toda tehnično zahtevna, poleg tega pa postaja vedno dražja. Nesorazmernost med ameriško močjo in odgovornostjo ostalih članic je vse večja, ameriški interesi širitve Nata na Pacifik se postavljajo po robu evropskemu stebru Nata. Francija v tem vidi novo priložnost za EU, Nemčija prosto pot vnovičnega oboroževanja. Ruska aneksija Krima in neposredna vojaška agresija na vzhodu Ukrajine leta 2022 vrača Rusijo kot velikega sovražnika, ki iritira, širi in združuje zavezništvo. Toda EU ni sredi nove hladne vojne, Nato že deset let uri in oborožuje Ukrajino in je dejansko že v spopadu z Rusijo. Konec te obojestranske avanture ogroža preživetje EU.

Nato zadnje desetletje mrzlično išče nove rešitve. Gradi vojaško obrambo pred Rusijo, izkorišča Ukrajino kot posredno bojišče in se prek ZDA pripravlja na strateški spopad s Kitajsko. Nato postaja politični obrambni zid vojaške dominacije zahodnega sveta. Svojo dvoličnost razkriva do vojn v Ukrajini in Izraelu, z zavračanjem miroljubnih rešitev in stopnjevanjem militarizacije EU. Vse to povečuje tveganja nove svetovne vojne, namesto da bi jih preprečevalo. Nato je danes večji in močnejši kot kadarkoli, združuje 32 držav, milijardo ljudi, polovico svetovnega BDP, toda hkrati je politično in vojaško vedno bolj nevaren in tudi tvegan dežnik za svoje članice. Spopadom z velesilami se izogiba, v notranje konflikte članic se ne želi vmešavati. Pod črto, Nato danes bolj ogroža kot ohranja mir in varnost svojih članic.

Slovenija je dvajset let članstva v Natu proslavila kot svoj uspeh, iz pasivne članice se je povzpela v tvorno zaveznico, s podpovprečnim financiranjem in nadpovprečnimi misijami v tujini. Večini se zdi Slovenija v njem še vedno varnejša kot v alternativni vlogi nevtralne neuvrščenosti. Dileme s Slovensko vojsko so večje. Njeni vodilni možje raje paradirajo kot strategizirajo. Zato ne vemo, kakšno vojsko potrebujemo, kdo nas dejansko ogroža, kako se oborožiti za boje v tujini in doma. Od tod vsakoletna obskurna ocena generalštaba in političnega vrha države, da je dobro opremljena za mir in slabo pripravljena na vojno. Dejansko smo zaradi Nata bolj izpostavljeni terorizmu in beguncem, morebitnih groženj sosed, članic Nata, zavezništvo ne rešuje. Za hibridne vojne pa kupujemo napačno opremo in ljudi. Uspešna obramba z redno vojsko je v žepni državici preprosto iluzija, gverile ne urimo, civilne opreme je premalo. Kaj torej ostane?

Alternativa bi bila torej večja avtonomija znotraj članstva glede izbire misij in vojaške opreme, pa več načelnosti glede intervencij in manj plačevanja za navidezno kolektivno obrambo. Pri vojaških rečeh je bolje biti Butalec kot papeški podrepnik.