Komentar / Tretja republika

Heni Erceg

5. 4. 2024  |  Mladina 14  |  Hrvaška

Tretja republika, tretja republika … hmm, kaj naj bi to bilo? Hrvatom se v oblačkih nad glavo prikažejo vprašaji vsakič, ko se predsednik države, neformalni kandidat socialdemokratov za premiera po morebitni zmagi na volitvah, začne repenčiti, da bodo njegovi vzpostavili tretjo republiko. Torej moramo pokukati v zgodovino in najti dve predhodni republiki, brez katerih, logično, tretje ne more biti. Vemo za poskus vzpostavitve prve republike v devetdesetih letih, ko se je njen predsednik Franjo Tuđman vrnil v srednji vek in oživil kralje, Zvonimirje, Trpimirje …, kardinale, fevdalce ter zacementiral ideologijo republike, s katero živimo še dandanes. Ideologijo krvi in zemlje, »republiko«, v kateri niso pomembni zakoni, ampak izpraznjenost nacionalne pripadnosti, identiteta, plemenska skupnost, in v kateri so despotsko vladali monarh in njegovih »200 premožnih družin«. Kilometre od vizije res publica, skupnosti enakopravnih državljanov.

Te nevarno karikirane republike smo se rešili šele s Tuđmanovo smrtjo, tako da najbrž lahko rečemo, da se je leta 2000 rodila druga republika pod vodstvom SDP, premier pa je takrat postal Ivica Račan, karierni demagog, katerega stranka je na oblast prišla predvsem zaradi izčrpanosti nacije od vseh ropov, ki si jih je privoščila HDZ. Toda Hrvaško je med mandatom vkopal še globlje v močvaro relativizma in vsesplošne brezbrižnosti. Ustavil je pomembno revizijo roparske privatizacije, opustil reformo pravosodja in javne uprave, v kateri je zaposlena množica uradnikov, onemogočil sodelovanje s haaškim sodiščem in s tem državo potisnil v mednarodno osamo. Zaradi tega so ga hvalili celo zloglasni hadezejevci, češ da »hoče Haag obsoditi domovinsko vojno« in da je »nova vlada to končno doumela«.

Premier je napadal neodvisne medije in v rabo ponovno uvedel Tuđmanovo besedno zvezo »medijski levi terorizem«, nekatere svoje kritike pa je celo razglasil za »sodelavce tajnih služb«. Vlado je oblikoval v koaliciji z zloglasnimi nacionalisti, vendar se jim je kmalu brezobzirno odrekel, nato pa spodbudil sprejetje odvratne revizionistične deklaracije o domovinski vojni, iz katere izhaja, da Tuđmanove kohorte niso nikoli napadle Bosne. Vsem strahotnim dokazom o zločinih nad bošnjaškimi civilisti navkljub. Toda ta revizionizem se je globoko zasidral v zavest večine, vodil je v nenehni pokroviteljski odnos do BiH in varovanje »naših« vojnih zločincev; vse to je bilo nadaljevanje Tuđmanove prve republike. Levičar, ki to ni bil, se je odločno zavzemal izključno za »logiko trga in zasebnega kapitala«, nasprotnike divjega kapitalizma, ki danes kraljuje v Hrvaški, pa je Račan skupaj s prizadetim delavskim razredom imenoval »nosilci mentalitete, pogubne za Hrvaško«.

Kakorkoli že, v tej drugi republiki, v kateri je bila na oblasti tako imenovana levica, je bil premier užaljen, če so mu rekli levičar, in čeprav bi moral biti poosebljenje boja za socialne pravice, se je vedel kot goreč nacionalist, ki je v ideološkem in socialnem pogledu zgolj utrjeval pridobitve uničujoče Tuđmanove prve republike. Besedna zveza, pogosto uporabljena v zvezi z njim, je »odločni morda«, njegove stranke pa oholi napadi na medije niso niti najmanj motili. Nas pri Feralu ni obtožil zgolj levega terorizma, ampak nam je pripisal celo »slabo državotvorno mentaliteto«.

Med drugim pohodom na oblast je dosmrtni predsednik SDP plašč obrnil po vetru, zato sem leta 2006 v Feralu zapisala, da mu »nihče ne odreka pravice do onesnaževanja javnega prostora z novimi demagoškimi floskulami o potrebi po ’socializaciji kapitalizma’ ali s priseganjem na ’človeka, ki živi od svojega dela’, niti pravice do (zlo)rabe delavskega razreda pri ponovnem osvajanju oblasti, toda ker mi, ’levi teroristi’ nismo pozabili njegovega vztrajnega distanciranja od vseh levih gibanj dotlej, od delavcev in navsezadnje tudi od lastne preteklosti, si jemljemo pravico, da si, če nič drugega, damo v usta dva prsta. In to ne samo, da bi zažvižgali.« Vse po tem – dolga vladavina desničarjev iz HZD, ropanje in korupcija – je bilo nadaljevanje te druge republike, tega malega fevda v vzhodnem delu Evrope, kjer so kmetje postajali vse siromašnejši, fevdalci pa so bogateli. In tako smo se zdaj znašli na pragu tretje republike.

No, besedna zveza, s katero je postregel predsednik države, bi kljub začetnemu »revolucionarnemu« zanosu nacije, ki do HDZ čuti zgolj stud, potrebovala neko vsebino, poleg floskul o zvišanju pokojnin in boljšem zdravstvu. Recimo korenito spremembo skažene politične ureditve, utemeljene na nedopustnem številu županij (teh je kar 12 s kar 500 občinami in mesti), ki so nastale – namesto da bi izhajale iz nekaj naravnih pokrajin – kot oporišče kriminogene moči HDZ, s katero ta stranka nadzoruje in ropa vse od obale, plaž do urbanih območij in infrastrukture. Torej ureditve, katere odpravi je svojčas nasprotoval ravno sedanji predsednik države Milanović z nacionalistično tuđmanovsko utemeljitvijo, da »ni treba spodbujati regionalizma«.

Tretja republika pa terja prav sistemsko spremembo, zmanjšanje orjaškega birokratskega aparata pod nadzorom HDZ – in s tem osvoboditev institucij – vendar tudi korenito ideološko revizijo, da bi država temeljila na zakonih za državljane, ne na plemenu ali stranki. Toda ali imata SDP in njen adut, predsednik države, moč, da ne bosta zgolj odstranila hadezejevske tolpe z oblasti, čeprav je to pomembno, ampak bosta, če zmagata na volitvah, uničila tudi vzroke bolezni, ki so se pojavili že v devetdesetih letih? Previdnost? Da, kajti duh usodnega voditelja prve republike je še zelo živahen. In zelo ljub predsedniku Hrvaške.