Komentar / Referendumski trojček kot vladna igrača

Bernard Nežmah

12. 4. 2024  |  Mladina 15  |  Pamflet

V oddaji nacionalne televizije Tarča so začeli soočanja pred evropskimi volitvami, a z nerazumljivim izborom gostov. Pet zastopnikov parlamentarnih strank je bilo v studiu, s ceste pa se je oglašal šef Resnice Zoran Stevanović. Ne v studio ne na pločnik pred TV-hišo pa niso povabili zastopnika SLS, stranke, ki ima evropskega poslanca!!? Če so uporabili kriterij opazne uvrstitve v javnih anketah, bi skupaj s Stevanovićem pred vrata morali postaviti tudi Zmaga Jelinčiča iz SNS in koga izmed Piratov. Za javni medij, ki naj reprezentira čim širši spekter političnih akterjev, je bil izbor gostov arogantna gesta uredniške samovolje. Sama oddaja pa je tekla apartheidno, še posebej očitno v finišu, ko so goste pozvali k zaključnim besedam - vse, razen na cesti stoječega glasnika Resnice.

Pod novim vodstvom RTV SLO demokracija ni več sistem preglednih pravil, ki veljajo za vse udeležence. Vlada nova definicija - mi smo demokracija, karkoli naredimo, je demokratično, saj prav mi utelešamo demokracijo!!! In tako so tudi sprejeli sodbo Delovnega sodišča, ki je razsodilo, da so nezakonito odstavili prejšnjega direktorja Andreja Graha Whatmougha. Njegova pravica, da lahko izrabi letni dopust, ne velja, če se je vrh nacionalke odločil, da ga morajo eliminirati takoj.

Državni zbor je medtem sprejel zakon o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov ex-jugoslovanskih narodov. Nova Slovenija je hotela vložiti posvetovalni referendum o tem vprašanju, a jim ga je vladajoča koalicija zavrnila. OK, lahko sprejmemo pogled, da o pravicah manjšine ne more odločati večina, toda zakon je diskriminatoren. Zakaj bi imela država moralni dolg le do Jugoslavije, zakaj ne do Avstro-Ogrske, ko pa je na začetku 20. stoletja tu bivala nemška manjšina s svojimi gledališči, časopisi, šolami, društvi?

Odgovor bi bil slab spomin na germanizacijo. Julija 1883 je šel na pot po slovenskih deželah cesar Franc Jožef. V Mariboru je domiselni slovenski gostilničar na pročelje svoje krčme izobesil pozdrav cesarju v slovenskem jeziku. Še preden je cesar dospel, je prihitel mestni župan nemškega rodu in zahteval, da takoj odstrani provokativni napis. Ker je krčmar vztrajal, vladala je pač pravna država enakopravnih jezikov, mu je župan zagrozil, da bo potem cesarjevo pot odredil po drugih ulicah. A rodoljub se ni uklonil oblastem, na koncu pa je le umaknil slovenski napis, saj so mu nemški gostje zapretili, da ne bodo več hodili v njegovo gostilno.

Vendar pa enak argument, da nemška manjšina nima pravic zaradi negativne zgodovinske dediščine, velja tudi za čas Jugoslavije. Tudi takrat je bila slovenščina v zveznih forumih dolgo sekundarni jezik, sploh pa v jugoslovanski armadi, kjer je bil poveljniški in občevalni jezik striktno srbohrvaški. Ko je general in stari partizan Jaka Avšič konec šestdesetih terjal enakopravnost jezikov v vojski, so ga v hipu odstavili, slovenščina pa je morala počakati na prvo svobodno izvoljeno vlado Lojzeta Peterleta, da je uzakonila slovenski jezik v vojaških enotah na Slovenskem.

A bolj kot zaradi različnega moralnega dolga do prejšnjih držav je aktualni zakon diskriminatoren do sedanjosti. Če že država deli kulturne pravice drugim narodom na Slovenskem, je to storiti nasploh. Ob določenem cenzusu taka drobna in simbolična pravica pripada avtomatično, naj si bodo prišleki srbskega, ruskega, ukrajinskega ali kakšnega drugega rodu.

Posebno pravico pa so si vzeli politiki Svobode, SD in Levice. V proceduri imajo tri referendume, ki jih kanijo izvesti na dan evropskih volitev. Medtem ko je klasični zakonodajni referendum splošna pravica, ki jo imajo državljani, če zberejo 40 tisoč podpisov, ljudstvo nima pravice doseči posvetovalnega referenduma in tudi opozicija ne. Posvetovalni referendum razpiše le državni zbor z večinsko aklamacijo. Se pravi - zgolj vladajoča koalicija!??

Sicer pa je udeležba in glasovanje na takem referendumu popolni nesmisel. Pravila pravijo takole - državni zbor ni vezan na izid posvetovalnega referenduma!

Vladajoči ga lahko upoštevajo ali pa ne, in zakon, ki iz njega izhaja, gre lahko v poljubno smer. Skratka, peklensko draga anketa javnega mnenja.

Kaj pa sicer počne vlada z jasno izraženim javnim mnenjem? Potem ko so v Brežicah in v Središču ob Dravi domačini izrekli plebiscitarni ne azilnim domovom, je vlada k njim napotila dva odposlanca - ministra Boštjana Poklukarja in šefa policije Senada Jušića, ki naj bi jih po očetovsko prepričala, da privolijo v postavitev zbirnih centrov. Bil je popoln fiasko, ki ga je minister predstavil kot zmago dialoga, češ, da jih razume, a da bodo svoj plan vseeno izvedli. Administracija Roberta Goloba je vpeljala razvito formo dogovarjanja: nekaj na zaprti seji sklene, potem doživi glasne proteste, nato za hip le prisluhne nasprotnikom, na koncu pa razglasi, da je bil dialog uspešno zaključen, in izpelje svoj prvotni načrt.