Komentar / Kupite, splača se

Janko Lorenci

12. 4. 2024  |  Mladina 15  |  Kolumna

NLB se menda seli in prodaja svojo stavbo na Trgu republike. Oblast pravi, da nima denarja za nakup, čeprav bi se bilo pametno odločiti zanj, saj bi lahko tam naselila svoje raztresene dele, ki drago plačujejo najem v zasebnih stavbah. Tako bi se v državno last vrnila vsaj lupina nekdaj naše največje banke, prodane s kombinacijo pritiskov iz EU in kolaboracije takratnega šefa centralne banke Boštjana Jazbeca. Prodana je bila v imenu svete privatizacije – najbolj škodljivega posamičnega procesa v zgodovini samostojne Slovenije. Njen sestavni del je tudi razprodaja državnega premoženja tujim lastnikom.

Blaž Brodnjak, šef NLB, v kateri je država še četrtinski lastnik, bi privatizacijo gnal naprej in dodatno zmanjšal lastniške deleže države v Darsu, Triglavu, Telekomu, Savi, Gen energiji itd. Tako naj bi Slovenija postala »popolna zvezda Evrope«. No, to so pač bombastične izjave zastopnikov in propagandistov tujih interesov. Težava je v tem, da taki pogledi tičijo v glavah številnih naših politikov.

Pri tem je jasno: če je lastnik nečesa zasebnik, grejo dobički v njegov žep. Če je lastnik država, gredo v državno blagajno in država lahko ta denar porabi v splošno korist. Projekti, ki jih je naštel Brodnjak, so v večinski državni lasti in imajo v glavnem visoke dobičke. Če bi bilo po njegovem, bi odšli k zasebnikom doma ali v tujini, enako kot izginejo čez mejo visoki dobički NLB, ustvarjeni tudi z nizkimi obrestmi za slovenske varčevalce. Brodnjak se ima za patriota.

V samostojnost smo zakorakali z meglenimi pojmi o kapitalizmu, vlogi lastnine itd., a po propadajočem socializmu se je zdel odrešilen. Neoliberalne dogme, vsiljevane tudi od EU, a sprva previdno sprejemane, so k nam odločilno prodrle s prvo Janševo vlado. Janša je hotel s pospešeno privatizacijo postaviti na noge sebi naklonjene domače velike kapitaliste, a je ustvaril zgolj klavrne tajkune. Mantre neoliberalizma (privatizacija, deregulacija, liberalizacija) so uspevale tudi pod naslednjimi vladami: politika je hotela čim več privatizirati, domačega kapitala je bilo premalo, zato je državno premoženje, tudi donosno in strateško, na veliko razprodajala. Pri tem so bogateli domači profiterji, politični in drugi.

Postopoma smo razprodali vse po vrsti: NLB, NKBM, Mercator, Lek, Gorenje, zdravilišča, letališče in letalsko družbo, jeklarno, večji agrobiznis, borzo (zdaj v hrvaški lasti, njen slovenski šef pa nam pridiga, naj nujno privatiziramo Dars, da si bo hirajoča borza malo opomogla). Po osamosvojitvi od Sovjetske zveze so se razprodale tudi številne vzhodne članice EU, a so bile drugače od nas v to prisiljene. Zdaj nekatere med njimi, enako ali manj razvite, že kupujejo naša podjetja – Madžarska s svojimi oligarhi, Hrvaška z močnimi skladi, mi pa nimamo ne enega ne drugega, predvsem pa ne politike, ki bi se zavedala, da je lastnina moč, ki bi bila manj servilna do zunanjih pritiskov in tako nacionalno zavedna, kot je hrvaška, madžarska, poljska, češka … politika.

Kajti razprodaja je svojevrstno krčenje lastne ekonomije. Naš socializem je bil obsojen na propad, takratna politika ni bila demokratična, bila pa je velikopoteznejša, delovala je dolgoročneje in je veliko bolj načrtovala kot današnja. Slovenijo je v marsičem modernizirala in postavila na noge industrijsko bazo, politika v samostojni državi pa gospodarsko in družbeno infrastrukturo že vsaj dve desetletji privatizira in razprodaja, je drobnjakarska in živi iz mandata v mandat. Hkrati je zgradila malo ali nič novega, večjega, prodornejšega (čudno, a tudi zasebniki, ki postavijo na noge kaj večjega – zakonca Login, Pečečnik, Boscarol – svoje stvaritve razmeroma zgodaj prodajo, praviloma tujim lastnikom, ne da bi jih skušali napraviti še večje). Edini sedanji veliki projekt je načrtovana nuklearka – skrajno sporen projekt in svojevrstna oblika razprodaje, saj bi zanj uvozili tuje znanje, uran in tuje sovlagatelje. Podobno kot pri Magni bi prispevali le svoje ozemlje in nekaj delovne sile.

Nenehno izgubljanje lastništva nas slabi. Kar smo prodali, je odšlo v nepovrat. Okoli prodanih sistemov zbrano znanje, trgi, organiziranost se razkrojijo ali služijo tujim lastnikom. Izgubljamo sleherni vpliv na celotna vitalna področja (banke, trgovina …). Dobički od prodanega odtekajo v tujino. Miselnost, ki poganja privatizacijo in razprodajo, neizbežno zanemarja zdravstvo, šolstvo, znanost …, temelj kolikor toliko enake, nekonfliktne in pravične družbe. Taka miselnost nas je, med drugim, prignala v krizo zdravstva in stavko Fidesa. Hkrati onemogoča razumne dolgoročne reforme.

Privatizacija in razprodaja sta ravnanje po liniji najmanjšega odpora – namesto da bi politika državno premoženje v splošno korist upravljala kot dober gospodar, ga proda. Motivi tega kapitulantskega početja so koristi posrednikov, servilnost do vplivov iz EU, predvsem pa zanorjenost z neoliberalnimi dogmami in butasto, narejeno ali zaukazano prepričanje, da je vseeno, kdo je lastnik tega ali onega. Tako prepričanje, skupaj s pritiski vsiljevano tudi od vrhov EU, prevladuje v politiki, gospodarstvu in medijih; v slednjih so privatizerska avantgarda zlasti Delovi gospodarski novinarji.

Končna posledica privatizacijsko-razprodajne miselnosti je razvojno capljanje na mestu. Tudi zato smo bolj odvisni in manj suvereni. Država s tako močnim tujim lastništvom se ne more razvijati po svojih potrebah in specifiki. S privatizerstvom okužena politika (izjema je Levica) tudi s tem spreminja Slovenijo v nemočno provinco. Če bi Golobova vlada vsem dosedanjim razprodajnim katastrofam dodala svojo (v tem pogledu je sveže spremenjena strategija upravljanja državnega premoženja prav sumljiva), bi pokazala, da jo lastna država baš briga.